Presenetljive nepresenetljivosti

Jurij Gustinčič

16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Pod črto

Poklicni, še posebej dolgoletni kolumnist se težko upre skušnjavi, da ne bi ob opisanem dogodku poiskal kake ali pa celo več zgodovinskih, literarnih ali kakšnih drugih vzporednic in jih zmagoslavno vtaknil v besedilo. Tekst naj bi tako dobil neko globino. Temu se upiram leta in leta, toda ob naših zadnjih volitvah sem se znašel v zadregi. Zazdelo se mi je nemogoče, da to pot ne bi omenil vzporednice, ki se mi vsiljuje od prvih trenutkov po objavi izidov. Tistih trenutkov, ko je denimo nacionalna televizija kakšnih deset minut pred objavo izidov prikazala zbiranje častitljive gospode – res so bili skrbno oblečeni, gospodje in gospe z desnice, verujoč v razumljivo neizogibnost zmage, ki pa ni prišla. Napovedovalci so morali nenadoma sporočiti, da se je zgodilo nekaj presenetljivega!

Zmagal je tisti napačni, ki so mu vsi vnaprej, sicer res na podlagi skrbno zbranih števil, prisojali drugo mesto. Ali si je zaslužil vsaj to?

Ah da, tista vzporednica! Tako mo–gočna je samo ena v zgodovini zadnjih sto let. V Ameriki, tudi takrat že deželi Gallupa in podobnih mojstrov napovedovanja izidov, naj bi na prvih volitvah po Rooseveltovi smrti (smrti moža, ki je po mnenju večine opazovalcev štirikrat zmagal zaradi svojega prirojenega šarma, nič drugega) zmagal človek, ki mu je bilo napovedano, da bo zmagal. Vedelo se je, vsi so vedeli, da bo doživel ne zmago na predsedniških volitvah, temveč triumf, ki si ga je edino zaslužil, republikanski senator Dewey.

O njegovem demokratskem nasprotniku Harryju Trumanu, ki je kot Rooseveltov zadnji podpredsednik že tri leta vodil državo, ljudje, zlasti pa politična in novinarska elita, niso zgubljali besed. Pobral se bo iz Washingtona in se vrnil v provinco svojega Misurija.

Sam Truman ni bil daleč od te sodbe. Na volilni dan je zgodaj zvečer pojedel sendvič, popil kozarec mleka in se ulegel. Zaspal je. Ponoči je za trenutek, v tistem predtelevizijskem obdobju, vključil radio, slišal neke nerazumljive – po svojem mnenju – ocene in spet zaspal. Naslednjega jutra se je vrnil, sam presenečen, v Washington kot zmagovalec.

Kaj se je zgodilo? Gallup in preostala napovedovalna srenja sta obmolknila. Še zlasti tisti, ki naj bi že vnaprej pojasnjevali, da je »Dewey tako rekoč izvoljen«. Tako kot naša gospoda, ki se je zbrala, da bi vzklikala šefu naše desnice. Kako naj bi se to na lepem spremenilo! V omenjenem zgodovinskem primeru, ki ga večina ljudi, tudi starejših, pozablja, tako nemogoč se zdi, so se zmotili ne le Trumanovi nasprotniki, temveč tudi njegova lastna stranka. Demokrati so pozabili rezervirati, kot je tradicija, salone hotela, kjer naj bi se slavila zmaga. Zmaga kratko malo ni bila mogoča! Ugledni senator Taft je, potem ko je gola resnica postala dejstvo in z zmagoslavjem newyorškega guvernerja Deweyja ni bilo nič, razširil roke: »Ne vem, kako bodo to pojasnili, upira se zdravemu razumu.«

Gallupovi mojstri so se popraskali po čelu, začeli brskati po raziskavah in šele takrat opazili nenavadno stvar: prebivalci Združenih držav Amerike so si zadnje dneve pred volitvami premislili in se začeli, drug za drugim, premikati v Trumanovi smeri. K tistemu človeku s Srednjega zahoda, ki je postal predsednik samo zato, ker si ga je nekoč mimogrede za spremljevalca izbral človek, ki je vse dosegal s svojim šarmom. Izbral si je mirnega človeka, podeželana, vdanega in preprostega.

Kar se samih politikov v volilnem boju tiče, bi bilo najbolje, če bi jih za ves čas volilne tekme internirali na kak otok, pa tudi to, da ne bi takoj po objavi izidov pripovedovali, kaj so in česa niso pripravljeni sprejeti od zmagovalca.

Ljudje pa so se morda v zadnjih dneh pred »že narejenimi« volitvami spomnili, da je tisti mali človek iz Misurija vodil akcijo berlinskega mostu, spravil na noge zavezniško Evropo z Marshallovim načrtom in utrdil položaj Amerike kot vodilne sile. Morda še kaj, toda tudi to bi zadostovalo. Slavni kolumnist Walter Lippmann je še ugotovil, da so demokrati pokazali izredno vitalnost, ki so jo dolgovali seveda Rooseveltu. Tudi Lippmann se je tega zavedel … že po dogodku.

Ni se sicer mogel primerjati s slavnim časopisom Chicago Tribune, ki je že izšel z naslovom Dewey potolkel Trumana. Takrat je ta čikaški dnevnik spadal med vodilne v državi.

Minilo je več kot 60 let. Kot da se je vse spremenilo, Gallupi tega sveta so si zapomnili, kaj so doživeli, potrudili so se, da se jim kaj takšnega nikdar več ne zgodi. Preverjajo in preverjajo, celo pri nas sedaj sklepajo, da je bilo v zadnjih dneh volilnega boja opaziti čudne premike med volivci in bi bilo najbolje tudi z objavo priprav na slavje, ki je bilo videti neizogibno, počakati do zadnjega trenutka. Večina je tudi čakala, čeprav se ji je to, kar se je potem zgodilo z Jankovićem, zdelo »presenetljivo«. Ne vem, ali so politiki na poti, da postanejo previdnejši, saj so takoj po objavi izidov na ves glas objavljali svoje namere – kaj bodo pripravljeni sprejeti od zmagovalca, česa pa nikakor ne, bodite prepričani. Narod na to ne odgovarja, ljudje bi se najraje spomnili, kako dobro je molčati. Kot je rekel Puškin na koncu svoje drame o Borisu Godunovu: »Ljudstvo molči.«

Vsak se je iz slavnega ameriškega primera popolne zmote celotne javnosti (če k njej ne prištejemo »navadnega človeka«) lahko kaj naučil. Rekel bi, da so se Gallupi tega sveta naučili največ, ne bodo se pustili prepričevati političnim strankam (o Dewey–ju: »Koga drugega pa naj izvolimo?!«). Težje je doseči zadržanost ogromne armade organiziranih gmot, ki se zaženejo v boj in se ne morejo več ustaviti. Kar se samih politikov v volilnem boju tiče, bi bilo najbolje, če bi jih za ves čas volilne tekme internirali na kak otok, pa tudi to, da ne bi takoj po objavi izidov pripovedovali, kaj so in česa niso pripravljeni prejeti od zmagovalca. Kako otročje je to!