Bojan Brecelj, fotograf

V ljubljanskem Mestnem muzeju že od sredine oktobra stoji fotografski studio, ki pa ni povsem običajen. V fotografskih studiih stranke praviloma fotografira profesionalni fotograf, tu pa se obiskovalci fotografirajo sami. Postavijo se pred ogledalo, za katerim je skrit fotoaparat, in ko najdejo pozo, ki jim najbolj ustreza, z nogo pritisnejo na sprožilec. Če jim poza ni všeč, nanj pritisnejo še enkrat in še enkrat, vse dokler niso res zadovoljni z motivom. Z malo sreče se bo njihova fotografija znašla v sosednji sobi, na fotografski razstavi samoportretov z naslovom Kdo si?

Fotografski studio, ki nosi ime Selfish, in razstavo fotografij, ustvarjenih z njegovo pomočjo, je v muzej postavil fotograf Bojan Brecelj. Njegov eksperiment, katerega prvi obrisi so se začeli kazati pred več kot dvema desetletjema, ko se je spraševal, kako bi bilo mogoče narediti čim bolj sproščene fotografije akta, živi šele dobro leto, a doslej je k samoportretiranju pritegnil že okoli 800 oseb. Nekatere so se fotografirale na kateri od lokacij na prostem, mnoge pa v zadnjih tednih tudi v muzeju. Med njimi so bili stari in mladi, »navadni« in medijsko izpostavljeni ljudje, vsi pa so videti sproščeni, nekateri celo navihani in šaljivi. Vsak portretiranec je povabljen, da javnosti svojo zgodbo zaupa tudi s kratkim sporočilom, in nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je pod svojo fotografijo denimo zapisal: »Dost mam. Ampak tudi mar mi je.«

Bojana, ki je navdušen nad množičnim in pozitivnim odzivom občinstva, smo doslej najbolj poznali kot reportažnega fotografa. Veliko je sodeloval z Arnetom Hodaličem in iz tistega obdobja je znanih kar nekaj anekdot, tudi neprijetnih, saj sta se znašla denimo v močvirnem območju, polnem krokodilov, sam pa je sredi džungle zbolel tudi za malarijo. Največ fotografskih zgodb je vseeno naredil sam in pozneje jih je združil v knjigi Strange Friends. Poznamo ga tudi po tem, da se je lotil multimedije, še preden so mnogi pri nas sploh vedeli, kaj to je, in da je desetletje vodil fotografsko agencijo Ipak, pa tudi denimo po tem, da je v objektiv ujel Irwine in Marino Abramović, ki so mu napol razgaljeni pozirali v skupni postelji. Nastal je triptih povsem enakih fotografij in vsak od trojice sodelujočih je avtor ene izmed njih. Avtorica najdražje je seveda Marina.

Bojan je želel s studiom za samoportretiranje Selfish in razstavo Kdo si?, ki ju bo Mestni muzej gostil do konca leta, v portretno fotografijo spet vnesti tisto, na kar so bili tako pozorni pionirji fotografiranja – posameznikovo identiteto. Nekoč so jo ujeli s skrbno izbranimi detajli, sam pa je namesto tega posameznikom ponudil popolno svobodo pri izražanju samih sebe. Med tistimi, ki so pred Selfishem doslej izkoristili ponujeno priložnost, so denimo člani umetniške skupine OHO, s katerimi je tudi sam veliko sodeloval v njihovem poohojevskem obdobju. Zdaj pa si želi, da bi lahko z napravo pomagal tudi ljudem, ki imajo težave s sprejemanjem sebe.