Goran Bare & Majke: Teške boje

+ + +

Nove Majke? Ne, novi Goran Bare z bendom, imenovanim Majke, ki iz prvotne postave iz leta 1984 nima več niti enega člana. Ker Bare ni več član, ampak pop ikona, ki jo Majke zgolj še spremljajo. Na srečo je prisoten vsaj Zoran Čalić, ki je prišel osem let po začetku in je odsihmal (kakovostna) konstanta njihovih del. Težke barve v tri četrt ure navržejo deset skladb, ki prijetno presenetijo glede na to, kaj vse smo že slišali od tega izvirno vinkovškega glasbenega sestava. Če se omejimo zgolj na tokrat slišano izdajo, smo lahko zadovoljni.

Album po besedilih pri vseh korakih ne dosega minulih bisernih trenutkov, a nadaljuje pot na trasi nekaterih uspešnih izdelkov iz preteklosti. Namesto pankerskega, bluzerskega ali kantrijaškega pridiha tokrat prevladuje zgledovanje po hard roku, južnjaškem roku in reminiscencah na sedemdeseta leta. Aranžmajske rešitve so najmanj korektne, album zelo poslušljiv in deluje kot odsev Majk iz boljše preteklosti. Znova jim je uspelo ustvariti album, ki bo čez leta zvenel zimzeleno. Komadi Depresija, Pozovi me u noć in naslovni so material za rokenrol klasike. Toda če ploščo gledamo z absolutnega vidika, je zadeva drugačna: album sam po sebi ponuja zvok, zelo podoben tistemu z najuspešnejšega albuma Vrijeme je da se krene, s katerim je posadka krenila proti mainstreamu. Poslej smo od tega nekoč imenitno profiliranega benda slišali toliko jajc, pocukranih pesmic in predvsem mehkobe, da je skorajda neverjetno, da se je vrnil k nekoč opuščenemu zvoku. Glede na vse, kar se je vmes dogajalo z bendom in predvsem z Baretom, ki se je odpravil po solistični poti, današnje stanje niti ni tolikanj nenavadno. Bare je postal večji od svoje skupine; pred časom je resda delal parodije na narodno glasbo, a ga recenzent pomni, ko je nastopal kot gost na Gibonnijevem koncertu v naši prestolnici in je bil blizu tega, da postane parodija samega sebe.

Bare slovi po raznoterih ekscesih, ki so jih naplavila leta. Tako ostaja odprto vprašanje, kaj smo dobili: povratnika (iz kateregakoli razloga že) v rokenrol ligo, ki bi tam moral biti od nekdaj, ali avtentično in resnično ploščo, ki odseva trenutno razpoloženje, razmišljanje in kreativnost izvajalcev. Še posebej glede slednjega nismo dobili česa presunljivega, ampak lastno reminiscenco. Bare je album tudi produciral, očitno je (p)ostal alfa in omega ’mater’, nadmati, ki je dvignila staro zastavo slave in se še enkrat vrača. Toda več ljudi ga zna za to hvaliti kot k(u)rcati; menda je celo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad 99 pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. Bare in Majke so si pripravili dobro popotnico za tjakaj. Starorokersko.