Boštjan M. Zupančič: Tembatsu

+ + + + +

Profesor prava, esejist in sodnik Evropskega sodišča si zastavlja vprašanje: kako je mogoče, da so skupine finančnih posameznikov s svojimi posli povzročile bankrot Islandije oz. finančni zlom kapitalistične ureditve.

Delo ni znanstvena študija, saj je pisano v Montaignovem žanru, vendar tudi ni literatura. Njegova moč so esejistične refleksije, ki iščejo pojasnila za osrednjo travmo sedanjosti – anomijo. Z avtorjem se lahko v marsičem ne strinjamo, vendar mu moramo priznati relevantnost topik, ki jih odpira. Denimo vpliv pesticidov in hormonskih motilcev na človeka, ki jih je deležen od spočetja naprej. Zupančič je radikalen, saj iz številnih indicev izpelje, da povzročajo razmah prededipalcev - posameznikov, ki niso sposobni sočutja. Jasno, skupaj z navezo materinske vzgoje, ki sistematično spodbija očetovsko avtoriteto.

Četudi bi njegove razlage zavrnili, nam ostane začetni problem, ki je fundamentalen: ali se farmakološki vpliv s fitofarmacijo pridobljene hrane omejuje le na nekaj sodobnih bolezni? Od kod vznika mentaliteta, katere smisel je hipno zadovoljstvo in osebno bogatenje, ki se ne meni za prevare, skozi katerega je doseženo?

Od pravnega eksperta bi sicer pričakovali pot rešitve, ki prihaja od delujočega prava, vendar gre njegov zastavek v smer suhih krav, v sociološko opredeljen duh modernega časa, ki že sam po sebi proizvaja anomijo.

V pesimističnih perspektivah je svetla točka um: če nič drugega, lahko vsaj poglobljeno mislimo čas, ki ga živimo.