Pisma z naklepom

Na svoji zemlji – prvi slovenski zvočni film, prvi slovenski povojni film, prvi slovenski pravi film – je videlo več kot pol milijona Slovencev. Vrteli so ga povsod. V vsakem kinu, v vsakem narodnem domu, v vsaki tovarni. In tu nekje se začne zgodba o tem, da mora biti vsak slovenski film slovenski kulturni praznik – zgodba o tem, da mora vsak slovenski film priti v srca vseh Slovencev. Kot ideologija. Naloga ideologije je, da pride v človeška srca. Če ne pride, ni ideologija. Ideologija, ki ne opravi svoje naloge, pač ni ideologija. Film je naše najpomembnejše orožje, je rekel Lenin. Skrbniki slovenskega filma so le prikimali. In ker je bil to čas socialistične izgradnje, čas izgradnje novega človeka in nove nacije, čas stahanovščine, rekordov in megalomanije, je bilo povsem jasno, kakšen je cilj: posneti slovenski film, ki ga bodo videli vsi Slovenci. Film, ki ga bo videl vsak Slovenec, vsa Slovenija.

In Mitji Okornu je zdaj to uspelo. Posnel je film, ki so ga videli vsi Slovenci – na Poljskem. Njegova Pisma sv. Nikolaju, poljsko romantično komedijo, posneto s kapitalom poljske TVN, je namreč na Poljskem videlo že skoraj dva milijona ljudi. Toliko, kot je Slovencev. In glede na to, da gre za božično romantično komedijo in da njen čas (pač božič), kot pravi Okorn, »šele prihaja«, jo bo videlo več ljudi, kot je Slovencev, ali bolje rečeno, videlo jo bo več ljudi, kot je Slovencev v Sloveniji – toliko, kot je Slovencev v Sloveniji in zunaj Slovenije. Okorn, ki po samizdatu Tu pa tam v Sloveniji ni več prišel do filma, se domov vrača, kot bi rekli junaki Peckinpahove Divje bande, »justified«, »čistega srca«, brez zlobe, z velikim filmom, okej, ne filmom, ampak fenomenom, v primerjavi s katerim slovenski filmi, ki smo jih videli zadnje čase, izgledajo kot zgube.

»Trik je v vizitki,« pravi Mitja Okorn. Za tega ali onega pravijo: vržeš ga skozi vrata, pa se potem vrne skozi okno. Z Okornom je povsem drugače: vržeš ga skozi vrata, pa se potem tudi vrne skozi vrata. Vedno znova. Znova in spet. A vedno skozi vrata. »Po filmu Tu pa tam sem letal po filmskih festivalih, filmskih sejmih in filmskih delavnicah – in delil svoje vizitke.« V Cannesu, Berlinu, Londonu. »Vsakomur, ki je bil povezan s filmskim biznisom, sem v roke zrinil svojo vizitko in dvd s filmom.« Nič posebnega – to počnejo vsi, ki se hočejo prebiti do filma. Vsi, ki se hočejo prebiti v filmski svet. Za majhen denar – ponavadi res za drobiž, recimo za 50.000 evrov (hja, kot Okorn Tu pa tam) – posnamejo gverilski, neprecizni, antiperfektni žanrski film, potem pa letajo po festivalih, sejmih in delavnicah, delijo vizitke in cukajo producente, moverje & shakerje. Vsak skuša pač ustvariti vtis: Jaz sem ta, ki ga čakate! Jaz sem veliko odkritje, ki ga iščete! Jaz sem naslednji wunderkind iz videoteke! Jaz sem naslednji Tarantino!

»Rekli so, da sem samopromotor, toda takih Okornov je 10.000 ali pa še več – če hočeš kaj narediti, potem moraš biti opažen. Hoditi moraš okrog, spoznavati ljudi.« In obstreljevanje z vizitkami je prvi korak. »Istemu človeku moraš svojo vizitko dati štirikrat. Ko mu jo daš prvič, jo vrže stran. In dvd tudi. Ko ga srečaš drugič, mu rečeš – se me spomniš, dal sem ti vizitko? Malce mu je nerodno, zato vizitko, ki mu jo daš, zdaj spravi, toda dvd-ja ne pogleda. Ko ga srečaš tretjič, se te spomni, toda to je tudi vse – dvd-ja še vedno ne pogleda. Pogleda ga šele, ko mu vizitko daš četrtič.« Ne da to kaj pomeni – magični telefonski klic namreč potem pride ali pa ne. Okorn ga sicer ni dobil, toda prav med enim takim cunamijskim talanjem vizitk je nedaleč stran zagledal tipa, svojega vrstnika, Američana, ki je počel isto kot on – producente je cukal za rokave, jim v roke stiskal svoje vizitke in dvd-je ter burno razlagal, kako je za 50.000 dolarjev posnel akcijski film, v katerem je na stotine mrtvih. Film Krogle, kri in prgišče keša je tipični trash z vizitke – gverilski, neprecizni, antiperfektni žanroid. »Rekel sem mu: hej, midva pa si bi imela kaj povedati.« In sta si tudi imela.

Sam Akina, kot je ime temu nesojenemu Tarantinu, je imel punco, ki je poznala neko poljsko TV-producentko – in ta producentka ji je rekla, da išče režiserja, ki bi posnel novo poljsko TV-serijo. In mudi se! Hitro ga rabijo! Samova punca ji je dala Okornovo številko – in leta 2007 je končno prišel klic. »Še preden sem kaj rekel, mi je že poslala scenarij. Ko sem ga prebral, sem ji rekel, da je to zanič in da bi vse po vrsti čisto spremenil. Pa daj, je odvrnila. Samo čim prej pridi!« Letalska karta ga je čakala, še preden je rekel da. Res se je mudilo. Kar seveda spominja na tiste razvpite »spiske panike«, ki jih imajo h’woodski studii – spiske, na katerih so imena režiserjev, scenaristov, igralcev in drugih filmskih kreativcev, ki nujno potrebujejo delo in ki jih je zato mogoče dobiti zelo poceni. Le da sta bila tu s »spiska panike« oba, poljska producentka in Okorn.

39 in pol

»Ko sem prišel na Poljsko, sem ugotovil, da Slovenija ni najbolj razvita država na svetu. Tam ni krize, gospodarstvo gre gor, veliko denarja se vrti in vsi bi nekaj delali, ustvarjali.« Pa tudi vse se izplača. V nasprotju s Slovenijo, kjer se nič ne izplača. Toda Okornov show reel se je izplačal. V portfelju, ki ga je prinesel na Poljsko, ni imel le filma Tu pa tam, ampak tudi kopico videospotov, ki jih je posnel, ko drugih – recimo filmskih – angažmajev ni dobil. »Po filmu sem posnel kakih 25 videospotov. Za različne bende, tuje in domače. Za Kocko, tudi za Dan D, za angleške bende, pa za neki nemški bend.« Na Vivi so ga stalno vrteli. »Z nobenim videospotom nisem zaslužil. Če je stal 500 evrov, sem ga posnel tako, da je izgledalo, kot da je stal 3000 evrov. Če je stal 3000 evrov, sem ga posnel tako, da je izgledalo, kot da je stal 30.000 evrov.« Vedno je bil v minusu. »Nisem jih delal zato, da bi z njimi zaslužil, ampak zato, da bi se učil. Investiral sem vase, v svoj razvoj. Tu naredijo slovenski režiserji prvo napako: z videospoti hočejo služiti, zato potem ostanejo na isti ravni. Ne razvijajo se.« To je bila njegova šola. Drugih ni imel.

Ko je prišel na Poljsko, je padel v jezik, ki ga ni znal (»Niti besede nisem znal«), v družbo, o kateri ni imel pojma (»Mislil sem, da pijejo vodko in da ob torkih nimajo elektrike«), in v studio, v katerem je moral voditi in usmerjati več kot 100 ljudi (prej je vodil in usmerjal le nekaj prijateljev). Marsi­kdo bi dobil napad panike – ali pa bi stekel na stranišče in začel bruhati. Okorn pa je rekel: »Scenarij je treba čisto spremeniti.« Šef poljske TVN, ki je bil z Okornovim portfeljem – in še posebej z making-ofi – zadovoljen, je za vsak primer vendarle poklical Branka Čakarmiša, programskega direktorja Pro Plus, in ga vprašal: »Pa kdo je ta mulc?« Čakarmiš je rekel: »Ne vem, ali je dober ali slab, toda to, kar začne, potem tudi konča.« In lahko bi dodal: iz niča zna narediti nekaj. Za TV je to dovolj.

»Vrgli so me na set in moral sem se znajti. Sproti sem se učil, ne le tehnike, obrti, metjeja, ampak tudi strokovnih, žargonskih izrazov, toda obenem sem moral ustvarjati vtis, da vse obvladam in da mi je vse jasno. Tisti, ki so ugotovili, da metjeja ne obvladam, so me stalno šikanirali, toda rešila me je energija.« Na srečo je bil direktor fotografije starejši in izkušen, tako da ga je veliko naučil. »Tudi to, da je treba igralce čim manj motiti, da jim je treba pustiti, da sami pokažejo, kako bi kak prizor odigrali, spontano in naravno, in se šele potem odločiti, kam boš postavil kamero, kako boš to posnel.« Temu rečejo »blokiranje scene«. Ko ga je direktor fotografije prvič vprašal, »ali naj blokiramo sceno«, je rekel ja, misleč, da to pomeni: ali naj zapremo sceno, tako da bo vstop »nezaposlenim« prepovedan. No, blokiran.

TV-serija 39 in pol je bila Kaliforniciranje brez seksa. »To je neplačljiva TV, ki jo lahko gledajo vsi, tako da je seks odpadel.« Zgodba o starem punkerju, ki je na tem, da dopolni 40 let, in ki zato sklene, da bo svoje življenje spravil v red ter sestavil punk bend, je bila lepa priložnost za veliko muzike – serija je vsako sezono lansirala novo poljsko pop zvezdo, tudi bend Afromental, za katerega je Okorn posnel epski videospot Rock & Rollin’ Love, osemminutni minifilm, ki je postal eden izmed najbolj gledanih in nagrajevanih poljskih videospotov. Serija je bila orjaški hit – vsak torek jo je gledalo šest milijonov Poljakov. »Bila je zelo dinamična, naspidirana, za poljsko TV nekaj novega.«

Serija 39 in pol je bila za Okorna tisti drugi film, ki ga ni nikoli posnel. »Dobil sem nekaj temeljnih lekcij. Prvič, vse naj bo podrejeno zgodbi in igralcu – čim manj ga moti. Ukvarjaj se z zgodbo, izbiro vseh tistih kadrov pa prepusti direktorju fotografije. Drugič, izberi si ljudi, ki kaj vedo – ali pa še več kot ti. Izberi igralce, ki so boljši režiserji kot ti. Tretjič, izberi direktorja fotografije, ki ga zanima zgodba, ne pa luč ali premiki kamere. S takim, ki ti začne najprej govoriti o steadicamu, snemanju iz roke, šejkanju, nimaš kaj početi. Danes vsi stalno premikajo kamere, vse leti – brez razloga. Kar potem izpade otročje. Če prizor ne deluje, potem kamera itak nikamor ne paše.« John Ford je rekel, da lahko kamera v vsakem prizoru stoji le na točno določenem mestu – paše le tja. In v njegovih filmih je kamera vedno stala tam, kjer mora stati. To je umetnost. Miloš Forman bi verjetno dodal, da je povsem vseeno, kam postaviš kamero, če je dogajanje zanimivo – če pa je dolgočasno, potem lahko to posnameš tudi skozi »komarjeve gate«, pa bo še vedno dolgočasno. »To, da nisem znal poljsko, pa je bilo celo dobro. Naučil sem se opazovati ljudi. Če ne znaš jezika, prej dojameš, da je nekaj narobe – takoj vidiš, kdaj je dolgčas. Če ne znaš jezika, se vedno naučiš kaj drugega.«

Toda Okorn je serijo le sformatiral in posnel prvih pet epizod, potem pa se je vrnil v Slovenijo, kjer je skušal Slovenski filmski sklad prepričati, da bi mu dal denar za Člana, film o fantu, ki raste v slovenskem – in mednarodnem – podzemlju. »Nič ni bilo, pa četudi sem že izbral glavnega igralca, Črnogorca Ivana Bezmarevića, toda prav on mi je rekel, da bi bilo treba scenarij predelati – da so to zdaj same anekdote. 150 strani anekdot.« Bezmarević je iz scenarija potegnil nekaj prizorov in mu jih odigral, da bi videl, kako neživljenjske so. Iz teh anekdot je bilo treba potegniti film, zgodbo, rdečo nit, dramaturgijo, ostalo pa brutalno zavreči. »Anekdote ne naredijo filma.« In tako so se Okorn, Bezmarević in Sam Akina, »ameriški Okorn«, za tri mesece zaprli v Črno goro, kjer so anekdote spreminjali v scenarij. »Slovenec, Črnogorec in Američan smo pisali zgodbo o Sloveniji.« Idealno.

Medtem se je pri seriji zataknilo – zamenjali so dva režiserja, pa ni pomagalo. Zato so poklicali Okorna, ki je posnel celotno drugo sezono. »Prvo sezono sem delal po filingu – zdaj pa sem skušal biti bolj arty. Eksperimentiral sem, vsak prizor sem hotel posneti v enem kadru, napake pa smo potem reševali v montaži. A se je poznalo. Ni dobro, da misliš, da vse veš – vedno je dobro posneti kak kader več.« Ne moreš nazaj. Ni časa. »V prvi sezoni sem se naučil, kako delati, v drugi pa, kako ne delati.« Toda tudi druga sezona je stekla – v vseh smislih. Šefi TVN so bili tako navdušeni, da so mu takoj ponujali nove serije, predvsem poljske verzije ameriških in britanskih serij – odkupijo format tuje serije (npr. Ugly Betty), potem pa posnamejo poljsko verzijo te serije. »Že formatirane serije me niso zanimale, zato sem vse zavrnil.« Zavrnil je tudi poljsko verzijo h’woodske akcijske komedije Oceanovih 11, ki so ga potem posneli, a je propadel.

Pisma sv. Nikolaju

Potem pa so mu ponudili Pisma sv. Nikolaju, ki jih je napisal malce starejši scenaristični par. »Med branjem scenarija sem zaspal. Rekel sem: to je treba čisto spremeniti.« Kar je bil problem. »Ustrašili so se – pred tem jim je propadel tisti film, propadli sta jim dve seriji. Službe so jim visele na nitki. Če bi propadel še moj film, bi letele glave. Ničesar si niso upali. Stalno sem jim moral težiti.« Res težiti. Scenarista sta namreč rekla: »Ta mulc že ne bo snemal najinega scenarija!« Samo o prvi strani scenarija so se prepirali šest ur. Zdelo se jima je, da mulc do njiju kaže premalo spoštovanja. Zato je do njiju pokazal ultimativno nespoštovanje – in ju dal odpustiti, tako da zdaj verjetno kje pišeta raje roman, ki ga ni mogoče posneti. »Vse to zahteva veliko argumentiranja. In argumentiranja sem se naučil. Na koncu zmaga dober argument.« Druge moraš pač prepričati, da je to, kar hočeš, dejansko to, kar tudi sami hočejo. Film je rojen za ministrante.

Poklical je Sama Akino, ki je potem napisal novo verzijo. »To je bilo to. 100 %!« Šef oddelka za igrani program je bil kljub temu skeptičen in prestrašen – hotel je celo, da se vrnejo k prvotni verziji. Prvotna scenarista, ki sta verjetno za Orsonom Wellesom ponavljala, da je pri filmu prva beseda in da se vse začne z dialogom, pa sta ugotovila: »To je preveč holivudsko.« V Hollywoodu je nekoč krožil vic o »poljski starleti«, ki se je pofukala s scenaristom, misleč, da se bo tako lažje prebila – nikoli se ni.

Hollywood je resda doktoriral iz romantične komedije, toda romantična komedija je najtežji filmski žanr – ker je vedno tako predvidljiva. Vnaprej vemo, da bodo na koncu vsi srečni, toda režiserji nas potem pozabijo ali pa ne uspejo prepričati, da si ti liki srečo res zaslužijo. Okornu to uspe. Če hočete videti razliko, potem si poglejte h’woodsko romantično komedijo Silvestrovo v New Yorku, v kateri mrgoli zvezd: to ni film o likih, ampak o zvezdah, ki igrajo te like. Težko bi sploh rekli, da igrajo te like, ampak igrajo sami sebe – potemtakem to, kar so prej igrali že v desetih ali pa dvajsetih filmih. Lik, ki ga igrajo, zreducirajo na svoj imidž, tako da ne igrajo lika, ampak svoj imidž. Kar je preveč neživljenjsko. »Pomagalo je tudi, da sem za direktorja fotografije vzel Marjana Prokopa, ki je nor na romantične komedije.« Ja, in kamere ne premika brez razloga. Pomagajo pa tudi igralci. V glavno vlogo je postavil igralko, ki nima nobene zveze z romantičnimi komedijami. »V art filmih vedno igra prostitutke, džankice.« Idealna za romantično komedijo. Popoln casting.

Pisma sv. Nikolaju, posneta brez subvencij in skladov, so stala dva milijona evrov. Nič posebnega za Slovenijo, kjer se snemajo tudi dražji filmi, kaj šele za Poljsko, kjer filmi – še zlasti zgodovinski spektakli, posneti po pop klasikah Henryka Sienkiewicza – stanejo tudi dvakrat, trikrat ali pa štirikrat več. »Najprej je bilo predvideno, da bo film stal milijon oz. milijon in pol, toda potrebovali smo več snemalnih dni, pa tudi umetno sneženje je bilo drago. Snega ni bilo.« In seveda, 100.000 evrov je pobral fensi soundtrack, na katerem se prominentno prepletajo hiti What the World Needs Now (via Jackie DeShannon), Turn Me On (via Norah Jones), Over the Rainbow (via Israel Kamakawiwo’ole) in Driving Home for Christmas (via Chris Rea), pa tudi Little Saint Nick, alias Mali sv. Nikolaj – stari surferski hit benda Beach Boys. »Agenti benda Beach Boys so mi poslali spisek štiklov, ki se v filmu ne smejo pojaviti s tem štiklom, obenem pa so tudi opozorili, da se film, v katerem bo uporabljen ta štikel, ne sme dogajati v šestdesetih ali sedemdesetih, potemtakem v času, ko je nastal. Štikla nočejo postarati.« Narediti ga hočejo večnega, tako da ga bo mogoče večno prodajati – da bo evergreen. Tako kot Pisma sv. Nikolaju, ki bodo lahko božični evergreen. Televizije ga bodo lahko vrtele vsak božič – v terminu, v katerem so prej vrtele film It’s a Wonderful Life.

Film Pisma sv. Nikolaju je najbolj gledan poljski film leta in eden izmed največjih poljskih hitov po padcu berlinskega zidu. Trenutno je enajsti, toda glede na to, da se še vedno vali kot Titanik, bo zelo kmalu, že ta vikend, prehitel dve biografiji papeža Janeza Pavla II. (eno je že), malce kasneje pa morda tudi Lejdis, prvo poljsko »holivudsko« romantično komedijo, ki si jo je pred tremi leti ogledalo dva milijona in pol Poljakov, tako da bodo potem pred njim le še štiri nacionalne epopeje, Z ognjem in mečem (po Sienkiewiczu), Gospod Tadej (po Mickiewiczu), Quo vadis? (po Sienkiewiczu) in Katyn (po ruski likvidaciji poljske vojske), s katerimi romantična komedija, pa četudi jo nekateri poljski kritiki razglašajo za »film desetletja«, ne more tekmovati.

»Preden je film prišel v kino, je šef TVN rekel, da ne bom nikoli več delal za njih. Ko je prišel v kino, so vsi melodijo zamenjali. Zdaj mi ponujajo vse – predvsem seveda romantične komedije.« V Sloveniji mu romantične komedije ne ponuja nihče. V Sloveniji romantičnih komedij pač ni. Kdo bo Slovence prepričal, da si Slovenci zaslužijo srečo? Vesno, prvo slovensko romantično komedijo, je posnel Čeh, František Čap, ki je potem posnel tudi drugo slovensko romantično komedijo, Ne čakaj na maj. Slovenske romantične komedije bi morali očitno snemati tujci. Mitja Okorn, ki bi sicer najraje posnel poljsko nadaljevanje svojega hita Tu pa tam, deluje ravno dovolj tuje, pa četudi zdajle, ko bi si lahko za Johnom Miliusom ponavljal »Karkoli boš storil, boš storil sam«, potrebuje bolj agenta s črnim srcem kot pa tiste, ki po smeteh iščejo njegovo vizitko.

Filmi so pač maščevanja – če niso, potem niso filmi. Obenem pa so tudi ljubezenska pisma – če ne veš, komu jih snemaš, niso filmi.

Film:
Pisma sv. Nikolaju
Režija: Mitja Okorn
Žanr: Poljska romantična komedija
Kdaj: Na sporedu od 15. decembra