Petarde, džinglbelz in lepe duše

Maja Novak

23. 12. 2011  |  Mladina 51  |  Ihta

Čisto malo je manjkalo, pa bi mračni, tesnobni, neskončni veseli december šel neopažen mimo mene, potem pa sem zadnjič stopala skozi železniški podhod (tam, kjer petarda lepše poči) in na asfaltu zagledala celo preprogo tistih rožnatih ovojev za petarde, ki so videti kot crknjene pijavke, in pri srcu me je stisnilo ob misli, kaj vse bo slaboumnega še sledilo v teh dneh.

Vsak veseli december se zbegano vprašam: ali sem pod kožo mačka ali pa ljudje okrog mene v resnici niso ljudje, temveč nekakšni dvonožni rosomahi, pri čemer je pravi rosomah manj brezobziren, bolj inteligenten in zmore več empatije? Vsak veseli december število samomorov, ki že sicer s pristno slovensko morbidnostjo vestno prispevajo k tako zaželeni prepoznavnosti Slovenije v svetu, narase. Alkohol ni odločilnega pomena, hujša sta samota in spoznanje, da si iz svojega življenja trudoma naredil en tak lep, povprečen nič. Zanimiv je podatek, da je med prazničnimi samomorilci najmanj osamljenih revnih ženic, ki so statistično sicer eksistenčno najbolj ogroženi del prebivalstva. Stare coprnice smo pač od hudiča. Mene štrik sploh ne mika: osamljenost sem si izbrala prostovoljno, potem ko sem si natančno ogledala alternative, petardam, posiljevanju z glasbo tipa »jingle bells« in drugim oblikam grobosti na javnih mestih pa sem tudi kos. (Kar vprašajte zadnjega vola, ki sem ga nahrulila. Prav mogoče je bilo šele včeraj.) Roke obupano dvignem šele ob tistem, kar najlepše pride do izraza prav decembra: ob človeški bedastoči, vodljivosti in črednem nagonu rosomahov vsega sveta.

Kajti, naj mi kdo že pojasni, kaj tako zagrizeno praznujemo! (S toliko stresa, s tolikšnimi pričakovanji, ki se potem izjalovijo v manj kot polovičen izkupiček, da smo posledično še bolj pod stresom in še skregani z vso žlahto za nameček; pa s tolikšnimi stroški, tako nezdravo in tako neokusno okrancljani, zdaj sredi krize.) Kdor ne veruje v boga, bi med prazniki ravnal pametneje, ko bi hiberniral. (In pristnih vernikov brez takih ali drugačnih skritih računov je na tem svetu verjetno manj od bogov.) Kaj torej decembra proslavlja človek, ki ne verjame v božje rojstvo? Mar novo letnico na koledarju? Pejte no, pejte.

Pristnih vernikov brez takih ali drugačnih skritih računov je na tem svetu verjetno manj od bogov. Kaj torej decembra proslavlja človek, ki ne verjame v božje rojstvo? Novo letnico na koledarju?

Objektivni čas pač teče. To ni nič novega. Vsaj znotraj Newtonove fizike čas teče že od, no, začetkov časa, neodvisno od opazovalca. (V fiziki delcev je sicer drugače, ampak dokler učenjaki ne bodo res odkrili Higgsovega bozona, nameravam tudi s fiziko delcev ravnati tako kot z vero: z naklonjenim zanimanjem, vendar z zavestjo, da se me to ne tiče.) Dejstvo, da čas teče, nima pozitivnega predznaka, kvečjemu je nekaj slabega, če kaže verjeti cvetoči industriji raznih žavbic, lepotnim kirurgom in trgovcem z oblekicami, v katerih boste pri petdesetih videti, kot da jih imate dvajset (morda tako zeleno neumni?). In za to, da čas teče, ljudje nimamo nikakršnih zaslug, torej tudi razloga za odpiranje šampanjca ne – na neki način je to celo dobro, kajti ko bi za minevanje časa morali sami zavihati rokave, bi verjetno vsi še živeli leta 1945, ne samo Janša.

Pogled na politično sceno je živi dokaz, da je čas v resnici nekaj subjektivnega – nikakršne zveze z letnicami nima, temveč ga merimo s kemičnimi elementi, npr. s svincem, in z enotami, kot so prejšnji režimi, centimetri na centimetre podlage in mandati vlad, ki niso bile naša vlada. Kot mejnik je nadvse priročna tudi kakšna vojna, zlasti če je trajala kar se da malo časa, npr. deset dni. Subjektivni čas se za vsakogar prej ko slej ustavi: namreč takrat, ko človek neha zoreti in samo še obuja spomine. Večini Slovenk se to zgodi na dan poroke, ta »najlepši dan v življenju vsake ženske«, meni se je zgodilo, ko sem nehala pisati literaturo, povprečen moški pa tako ali tako živi v zavetrju brezčasja, ker mu je že od rojstva vse jasno.

Nekaj lepih ženskih duš, ki živijo v prepričanju, da je umetnost »očarljiva« in da intelektualka lahko nosi visoke petke (predstavljajte si Žižka v visokih petkah!), pa se je zadnje čase odločilo, da se zanje čas ne bo ustavil in da bodo s pomočjo Lorcovih pesmic, Coelhovih romanov in Anthonyja de Mella duhovno rasle in rasle; pa so šle za novinarke. Prav ganljivo je bilo konec decembra poslušati trendy radijske novinarke, po možnosti take, ki so prej poročale o športu, kako se s tipičnim športnim duhovičenjem vse do zadnje zgražajo nad sovražnim govorom ter tako poudarjajo, kako omikane so same; posledica pa je bila kvečjemu ta, da je za ekscese Tomaža Majerja izvedelo še tistih 99 odstotkov Slovencev, ki spletne strani SDS sploh ne berejo.

Tokrat sem izjemoma na Janševi strani. (Pravzaprav proti njemu vsakokrat znova glasujem zato, ker tudi po njegovem svoboda govora velja le za njegove privržence.) Ljudje naj kar pišejo, kar se jim zdi. Ko bi politična desnica v vseh dolgih »letih podlage« lahko svobodno klatila bedastoče, bi jih v skoraj petih desetletjih morda sama prepoznala kot bedastoče, mi pa bi danes imeli opravka s precej bolj artikulirano in manj zagrenjeno desnico. Tako pa se je zanjo čas ustavil in edino, kar ji je ostalo, je bilo skrivno prežvekovanje zamer. Podobno kot vsa Slovenija se je tudi desnica pogreznila v intelektualno inercijo že tisočkrat slišanega in danes je kljub svoji militantni drži samo še en drobec okolja, ki se je nehalo razvijati že v embrionalni fazi.

Pri nas subjektivni čas že od nekdaj stoji. Spomnite me torej: kaj natanko praznujemo?