23. 12. 2011 | Mladina 51 | Kultura
»Vsi Slovenci, s katerimi sem imel takrat stik, so mi z veseljem pomagali – in pri tem so bili izjemno galantni, diskretni, potrudili so se, da to ne bi bilo videti kot neka miloščina.«
Saša Lošić
pop genij
Na ljubljanskem Liffu je bil predvajan tudi film Pjera Žalice Orkestar. V osnovi gre za dokumentarec o življenju in delu skupine Plavi orkestar, v resnici pa je to mozaik pričevanj o zadnji stopnji brutalne in hkrati prečudovite fantazme po imenu Jugoslavija. Film je bil na festivalu nagrajen s stoječimi ovacijami in jugonostalgiki smo se morali večji del druge polovice aktivno boriti s solzami (čeprav Loša pametno pravi, da bi bilo jugonostalgijo bolj korektno imenovati preprosto nostalgija, ker seveda ne hrepenimo toliko po Jugoslaviji kot po lastni mladosti).
Človek s kapo je na najin zmenek zamudil sedem minut in se za to opravičeval, kot da bi jih zamudil sedemdeset. Ko je naročil drugo irsko kavo, je veseljaško citiral Humphreyja Bogarta: »Problem s tem svetom je, da so vsi vedno tri pijače zadaj!« December, mi je zaupal, je zanj praviloma tesnoben mesec, saj mu še posebej vladata teror statusa in teror brzine. V skritem temnem prostoru lokala na nabrežju Ljubljanice sva sama sedela več kot tri ure. Želel je govoriti predvsem o sedanjosti in o možnostih za duhovno evolucijo človeštva, a jaz sem čutil, da je visokoletečega, a praktično ne najbolj uporabnega govora o raznih neprimernostih kapitalizma zadnje čase kvečjemu preveč. In ker sem z vsakim letom kvečjemu še večji fen sladkorne pene Plavega orkestra, me je vedno znova odvleklo, kot bi rekli Murat, Jose in Benč, nazaj nazaj nazaj nazaj ...
Veš, kaj me je v tem fascinantnem dokumentarcu najbolj fasciniralo? To, kakšno štalo so vam naredili zaradi komada Fa fa fašista nemoj biti ti (jerbo ću te ja draga ubiti) in ker ste svoji drugi plošči dali naslov Smrt fašizmu.
Res smo imeli totalno frko. Po tisti zadevi, ko so Zabranjeno pušenje na Reki rekli Crk’o nam maršal, je bila ta naša zadeva druga vsejugoslovanska pop afera. S tem, da so se Zabranjeno pušenje sanacije lotili drugače kot mi: oni so dejansko revidirali svoja stališča in se začeli braniti. Pojasnili so, da sploh niso tako mislili, da so oni vendarle otroci iz finih družin, odličnjaki in nosilci zlate bralne značke. Čeprav so bili nasploh precej bolj hraber in radikalen bend od Plavega orkestra, so se takrat raje umaknili. Mi pa v bistvu ne.
Lahko za bralce, ki filma niso videli, malce opišeš, kakšne težave ste imeli?
Težave smo imeli na vseh nivojih. Ko smo vstopili v malo prej živahno kafano, so vsi prisotni v hipu umolknili in ostali tiho, da si lahko slišal svojo žličico med mešanjem kave. To je bilo res točno tako kot v kakšnem filmu, in to se nam je dogajalo v vseh kafičih v regiji. Ko smo prišli na eno od televizij snemat novoletni program, so vse ostale glasbenike mirno spustili noter, nam pa so na recepciji rekli: vi boste pa malo počakali. In potem so nas pred vsemi polegli na tla in nas začeli pretipavati, kot da skrivamo ne vem kaj. Samo nas. Ko smo jih vprašali, kaj iščejo, so rekli: to ni vaša stvar, dobili smo prijavo. Od nas se je zaradi naše druge plošče distanciral cel kup kolegov, obračali so glave stran in celo prečkali ulico, da se jim ni bilo treba pogovarjati z nami. Po časopisih so nas ogorčeno primerjali s slovensko plakatno afero in z »zloglasnim« performansom naci-rođendan v Sarajevu. Nekaj časa je bilo res grozno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.