Saša Lošić

»Vsi Slovenci, s katerimi sem imel takrat stik, so mi z veseljem pomagali – in pri tem so bili izjemno galantni, diskretni, potrudili so se, da to ne bi bilo videti kot neka miloščina.«

Na ljubljanskem Liffu je bil predvajan tudi film Pjera Žalice Orkestar. V osnovi gre za dokumentarec o življenju in delu skupine Plavi orkestar, v resnici pa je to mozaik pričevanj o zadnji stopnji brutalne in hkrati prečudovite fantazme po imenu Jugoslavija. Film je bil na festivalu nagrajen s stoječimi ovacijami in jugonostalgiki smo se morali večji del druge polovice aktivno boriti s solzami (čeprav Loša pametno pravi, da bi bilo jugonostalgijo bolj korektno imenovati preprosto nostalgija, ker seveda ne hrepenimo toliko po Jugoslaviji kot po lastni mladosti).

Človek s kapo je na najin zmenek zamudil sedem minut in se za to opravičeval, kot da bi jih zamudil sedemdeset. Ko je naročil drugo irsko kavo, je veseljaško citiral Humphreyja Bogarta: »Problem s tem svetom je, da so vsi vedno tri pijače zadaj!« December, mi je zaupal, je zanj praviloma tesnoben mesec, saj mu še posebej vladata teror statusa in teror brzine. V skritem temnem prostoru lokala na nabrežju Ljubljanice sva sama sedela več kot tri ure. Želel je govoriti predvsem o sedanjosti in o možnostih za duhovno evolucijo človeštva, a jaz sem čutil, da je visokoletečega, a praktično ne najbolj uporabnega govora o raznih neprimernostih kapitalizma zadnje čase kvečjemu preveč. In ker sem z vsakim letom kvečjemu še večji fen sladkorne pene Plavega orkestra, me je vedno znova odvleklo, kot bi rekli Murat, Jose in Benč, nazaj nazaj nazaj nazaj ...

Veš, kaj me je v tem fascinantnem dokumentarcu najbolj fasciniralo? To, kakšno štalo so vam naredili zaradi komada Fa fa fašista nemoj biti ti (jerbo ću te ja draga ubiti) in ker ste svoji drugi plošči dali naslov Smrt fašizmu.

Res smo imeli totalno frko. Po tisti zadevi, ko so Zabranjeno pušenje na Reki rekli Crk’o nam maršal, je bila ta naša zadeva druga vsejugoslovanska pop afera. S tem, da so se Zabranjeno pušenje sanacije lotili drugače kot mi: oni so dejansko revidirali svoja stališča in se začeli braniti. Pojasnili so, da sploh niso tako mislili, da so oni vendarle otroci iz finih družin, odličnjaki in nosilci zlate bralne značke. Čeprav so bili nasploh precej bolj hraber in radikalen bend od Plavega orkestra, so se takrat raje umaknili. Mi pa v bistvu ne.

Lahko za bralce, ki filma niso videli, malce opišeš, kakšne težave ste imeli?

Težave smo imeli na vseh nivojih. Ko smo vstopili v malo prej živahno kafano, so vsi prisotni v hipu umolknili in ostali tiho, da si lahko slišal svojo žličico med mešanjem kave. To je bilo res točno tako kot v kakšnem filmu, in to se nam je dogajalo v vseh kafičih v regiji. Ko smo prišli na eno od televizij snemat novoletni program, so vse ostale glasbenike mirno spustili noter, nam pa so na recepciji rekli: vi boste pa malo počakali. In potem so nas pred vsemi polegli na tla in nas začeli pretipavati, kot da skrivamo ne vem kaj. Samo nas. Ko smo jih vprašali, kaj iščejo, so rekli: to ni vaša stvar, dobili smo prijavo. Od nas se je zaradi naše druge plošče distanciral cel kup kolegov, obračali so glave stran in celo prečkali ulico, da se jim ni bilo treba pogovarjati z nami. Po časopisih so nas ogorčeno primerjali s slovensko plakatno afero in z »zloglasnim« performansom naci-rođendan v Sarajevu. Nekaj časa je bilo res grozno.

Ob tem se spomnim na Johnnyja Rottna, ki je pravil, kako si po God Save the Queen eno leto ni upal zapustiti hiše. Ker ko je to enkrat storil, je dobil v nekem pajzlu mačeto v stegno.

No, mačete v stegno ravno nismo dobili, ampak vseeno. Seveda je šlo za to, da smo bili izjemno popularen bend, zato nam je bilo tudi manj dovoljeno kot drugim, bolj alternativnim bendom. Logično je, da je bila oblast dosti bolj pozorna na nas, saj bi bila takrat skoraj vsaka mama v državi vesela, če bi se njena hčerka lahko poročila s katerim od nas. Ampak za razumevanje tega, kako smo do tistega naslova in do tiste pesmi sploh prišli, je treba razumeti bendovo zgodovino. Če si smem dovoliti manjšo digresijo?

Vsekakor!

Plavi orkestar je kljub kasnejši pop slavi v resnici nastal kot pop-punk bend. Skupaj z Zabranjenim pušenjem in Elvisom J. Kurtovićem smo bili prvoborci gibanja New primitives in smo bili že pred odhodom v vojsko znani na lokalni alternativni sceni. Preden smo se prebili na vsejugoslovansko sceno, smo v vojski vsi dobili v roke znano kultno mladinsko revijo Polet, kjer je na prvi strani pisalo: Zabranjeno pušenje, 9000 gledalcev v Domu sportova v Zagrebu. Veš, kaj nam je to naredilo v glavi?! Ker mi smo začeli igrati hkrati s Pušenjem, in to po smrdljivih zadimljenih luknjah, kjer sta iz sten mezela znoj in kri. Ampak mi smo šli potem leta ’84 v vojsko in vsi ošišani in depresivni zbijali pasulj po mrzlih kasarnah, Pušenje pa so medtem napolnili Dom sportova! V nas je to takrat zbudilo ljubosumje. Čeprav smo bili vsi člani Plavega orkestra po kasarnah na različnih koncih Juge, smo neprestano komunicirali preko pisem, v katerih smo si bili edini: ko pridemo ven, bodo že videli! Razturili bomo! In ker smo si res tako žgoče želeli uspeti, smo v vojski napisali večino hitov z naše prve plošče.

Bolje biti pijan nego star, Goodbye Teens in Suada so nastali v vojski?

Ne ravno vse, večina pa ja. V vojski smo bili seveda prežeti z močnimi emocijami – bili smo daleč od doma, mislim, da so nas takrat čisto vse pustile punce … In vsi tisti kasnejši hiti so nastali v kantini ali pa med tem, ko je veter neusmiljeno bičal osamljeno klopco nekje v Bitoli ali kaj podobnega. In ko smo potem čez eno leto prodali 600.000 plošč, je bil to tak blitzkrieg, da ga ni nihče pričakoval. Tista naša prva plošča, to je bil res totalni kaos, to je bilo ludilo. Novinarji so reakcijo publike takrat označili kot ’poslednjo histerijo na Balkanu’.

Od nas se je zaradi naše druge plošče distanciral cel kup kolegov, obračali so glave stran in celo prečkali ulico, da se jim ni bilo treba pogovarjati z nami. Po časopisih so nas ogorčeno primerjali s slovensko plakatno afero.

Ho ho ho, kakšni optimisti!

Neki tuji novinar je zapisal, da smo ’Beatli izza železne zavese’. Ugledna imena zagrebške in beograjske kolumnistike so pisala, da smo ’novi barbari’ in ’kič-jugend’. Mase na koncertih so bile neverjetne. In ko smo se mi na vsem tem napajali, smo se počasi osvobajali svojega cinizma. Kar naenkrat nismo bili več sajasti alternativci, ampak so nas imeli ljudje iskreno radi. To je bilo krasno! Ampak s tem je zelo hitro prišla tudi neka pretencioznost, ki jo je najbrž najbolje poosebljalo to, kako sem nekaj časa imitiral Brego in v intervjujih trosil tuje aforizme, ki so na mojem mladem obrazu delovali v najboljšem primeru groteskno. Plošče se prodajajo, punce vreščijo – uspeh nas je ponesel. Danes za nazaj lahko rečem, da je Plavi orkestar postajal vse bolj popularen, obenem pa doživljal čedalje večji konceptualni poraz.

Zakaj tako praviš?

Ker je postajala naša pojavnost čedalje bolj osladna. Postali smo tinejdžerski bend. To je bilo obdobje, ko naše popularnosti noben strokovni menedžerski štab sploh ni bil več sposoben dohajati. Na koncertih je bilo treba ljudi z vodnimi curki odganjati stran od nas. Ampak kljub vsemu temu nas je v glavi še vedno nekaj kopkalo, morda prav tista naslovnica z Zabranjenim pušenjem v Domu sportova. Bolelo nas je, da resnejši bendi in resnejša publika na nas gledajo kot na sladki tinejdžerski bend. Zato smo z drugo ploščo naredili neke vrste samomor.

Smrt fašizmu.

Smrt fašizmu. Če bi živeli na Zahodu, bi nam diskografska hiša tako neumnost preprosto preprečila. In nikoli nam za prvi singel ne bi dovolili izbrati Fa fa fašista nemoj biti ti (jerbo ću te ja draga ubiti).

Okej, ampak a veš, da jaz pravzaprav sploh ne razumem, zakaj naj bi bil to tak problem? Pa saj smrt fašizmu je bila vendar hvalevredna in tako rekoč ritualizirana javna parola. Prvi singel pa je bil, kolikor sem jaz sposoben razbrati, v bistvu tudi čisto na liniji. Ker kaj ste v bistvu rekli? Rekli ste: bučka, ne bodi fašist, ker te bom drugače ubil. Pa saj na tem je vendar kao nastala Juga! Ubijati fašiste je bil in ostaja kvečjemu razlog za kakšno spomenico!

Veš, beseda fašist je bila takrat še vedno ena taka fatalna beseda, tabu beseda. Na neki način je bila prepovedana, vsaj v tako trivialnem oziroma vulgarnem kontekstu, kot je bila pop glasba. To je bilo po svoje huje, kot če bi takrat javno rekel kurac ali kaj podobnega. Kaj češ, bili smo mladi: danes tega najbrž ne bi naredil. Okej: danes tega morda ne bi naredil.

Ampak a ti povem en hec? Veš, zakaj je vse to name napravilo tak vtis? Ker je Fa fa fašista meni vaša daleč daleč najljubša pesem. In pred časom sem vprašal človeka, ki med vsemi mojimi znanci daleč najbolj pozna in ljubi jugomuziko, katera je zanj vaša najboljša pesem, in je tudi takoj izstrelil: Fa-fa-fašista.

Neverjetno, tako pravijo tudi Dubioza kolektiv. Zato sem tudi gostoval na njihovem songu Vidi vidi vidi. Obstaja neki pank bend, ki prav zdaj dela priredbo.

Društvo upokojencev Vojvodine je na javnega tožilca naslovilo dopis, v katerem je pozivalo k ukinitvi naše skupine. To mu ni uspelo, je pa izposlovalo prepoved imena naše velike jugoslovanske turneje.

Fašista je zame GENIALEN pop komad – od začetka do konca preprosto briljanten, večni dragulj! Ne samo da je besedilo nekaj čisto svojega, temveč res ni veliko komadov, ki bi v meni od prvega udarnega akorda sprožili tako nujo, da se poženem na plesišče in preprosto pozabim nase.

Lepo, da tako praviš. Čudno, kako se kakšne reči v življenju obrnejo.

Čeprav ne, da niste imeli problemov tudi z megahitom Bolje biti pijan nego star! Če prav razumem, so zaradi njega uradno protestirali upokojenci?

Društvo upokojencev Vojvodine je na javnega tožilca naslovilo dopis, v katerem je pozivalo k ukinitvi naše skupine. To mu ni uspelo, je pa izposlovalo prepoved imena naše velike jugoslovanske turneje.

Ki bi se morala imenovati Bolje biti pijan nego star?

Ne da bi se morala, temveč se tako je imenovala. Mi smo imeli takrat natisnjenih deset tisoč plakatov, ki so v glavnem že viseli po večjih jugoslovanskih mestih. In prišlo je do problema: kaj zdaj s tem? Naš menedžer se je potem s komunalnimi službami po vseh teh krajih dogovoril, da so poslale svoje ljudi, ki so na vsak tak plakat čez ime turneje pač nalimali bel trak. Absurdno.

Seveda je absurdno. Ampak pravkar sem se spomnil, da me je mama takrat kot osnovnošolca dejansko prosila, naj tega komada ne pojem na glas, da ne bi slučajno prizadel babice in dedka.

Ojoj. A res? Kar nekajkrat se mi je v življenju zgodilo, da so moji verzi naleteli na prav neko tragikomično nerazumevanje. Ampak ko bi ljudje le vedeli, kako banalen je nastanek teh pesmi znotraj štirih sten moje sobe! Kako to nima nobene niti najmanjše strateške note in prav gotovo nobenega namena koga žaliti.

Zelo močan del filma Orkestar je tisti srednji, ki prikazuje, kako si zaradi vojne odšel iz Sarajeva in prišel k nam. Strašljivo, kako si vse, kar si kot pop ikona zaslužil do tedaj, izgubil v zaradi vojne propadli banki in v Ljubljano prišel z eno samo polivinilasto vrečko. Kaj je bilo že v njej – en pulover in neki blazno fensi čevlji?

Ja, tisto so bili res nenormalno svetleči čevlji. Ne vem, kakšna je bila logika za tem, da sem pograbil ravno njih. Najbrž sem si predstavljal, da jih bom rabil za kakšno svirko. Poleg tega je bila v vrečki še ena stvar: Salingerjeva knjiga.

Igra v rži?

Ne, to bi bilo preveč na prvo žogo. Bila je Raise High the Roof Beam, Carpenters.

Povej mi kaj več o tistih dnevih, ko si iz krvavečega Sarajeva prišel sem gor v Ljubljano. Kako si se počutil?

Zelo dobro se spomnim, kako sem pristal na letališču. Nekoliko sem zamudil na prireditev Slovenija za Bosno – to je bila humanitarna manifestacija, ki je imela takrat čudovit odmev v Sarajevu. Spomnim se, da je bil prehod maja v junij. Vreme je bilo krasno, ni bilo preveč vroče. Skozi malo letalsko okno sem gledal prekrasne slovenske planine, nad njimi prekrasno turkizno nebo. Pričakal me je prijatelj Šeki in me peljal v Ljubljano. Začenjalo se je poletje – zame vedno napol mitološko obdobje, ki je vedno povzročilo največji zanos … Ampak tokrat je bilo vse narobe. Kot bi ves čas v ozadju igral tisti pošastni violončelo iz Žrela. Prvo ljubljansko kavo sem popil na Gornjem trgu, nasproti Amerikanca – in čeprav je bil lep sončen dan, so bili ljudje na ulici videti zelo zaskrbljeni. Videti je bilo, da smo še vedno v istem loncu, da jih je tragedija tam spodaj prizadela. Takrat se ni nihče v Sloveniji obnašal v smislu: Mi smo se izvlekli, zato nas zdaj boli kinta.

To bo zato, ker takrat še nismo bili prepričani, da smo se izvlekli.

Ne, takrat je bilo že precej jasno, zato smo tudi tako masovno prihajali gor k vam. Glede na takrat še vedno zelo močno jugoslovansko stereotipiko je veljalo, da so Črnogorci leni, da smo Bosanci glupi in da so Slovenci škrti in zadržani. Po mojih izkušnjah ni nič od tega res. Vsi Slovenci, s katerimi sem imel takrat stik, so mi z veseljem pomagali – in pri tem so bili izjemno galantni, diskretni, potrudili so se, da to ne bi bilo videti kot neka miloščina. Zelo malo je bilo tistega, kar je bilo vsaj v regionalni srenji drugače tako vseprisotno – saj veš: »GDJE SI, BRATE?! BUBREG BI TI DAO!«, potem ko ga dejansko rabiš, ima pa zate vedno izklopljen telefon.

Vseeno ti ni bilo lahko. Koliko časa je trajalo to najhujše obdobje, ko si moral pisati džingle za reklame in petkrat zapored peti Bolje biti pijan nego star v neki slovenski kafani pred desetimi pijanci?

Recimo od ’92 do ’96, štiri leta. Čeprav se res ne bi rad pritoževal, ker v primerjavi s tistimi, ki so ostali v Sarajevu …

Vem, vem, to si izpostavil tudi v filmu. Ampak mene prav res zanima to tvoje obdobje. Daj, povej, v kateri oštariji se je to, o čemer sem te prej vprašal, konkretno zgodilo? Opiši mi sceno.

Bilo je nekje pri Cerknici, nekje gori na griču. Ko sem prišel tja, sem mislil, da bo to nek normalen koncert, ampak potem sem se usedel zraven mrzovoljnega točaja, ki se mu ni niti sanjalo, kdo sem. Minute so minevale, nič se ni premaknilo … In potem vprašam točaja: kje imate oder? In on mrzovoljno skomigne: mi niti nimamo odra, ampak ni problema, boš pel tamle gor na mizi. In res: tam je neka ogromna masivna hrastova miza, zelo stabilna.

Po vseh teh uspehih bi moral biti totalno samozavesten, ampak nisem. Še danes je v meni ta ranjenost, ki jo po vseh teh letih doživljam predvsem kot nekakšno melanholijo.

Ha ha – taka, da bi prenesla Luciana Pavarottija?

Zelo stabilna. In potem si moraš tja gori postaviti dva zvočnika in mikrofon, mikser je pa tam nekje zraven spodaj in ima štiri kanale. In potem čakaš na publiko, pride pa samo par lokalcev, ki so v soboto zvečer prišli predvsem pit. In potem narediš napako, da začneš s svojim standardnim repertoarjem, ki nima neke izrazito alkoholičarske note, in s tem ne narediš usluge prav nikomur v prostoru … Igraš Goodbye Teens, Ti si moja sudbina, Ljube se Istok i Zapad – ampak nikogar ne briga. Potem pa zaigraš Bolje biti pijan nego star in ob tem jim nekaj malo pobrca v podzavesti. To pesem so vseeno nekje že slišali, pa še o alkoholu je! In potem se prvi zadere: Dej še enkrat! In vljudno zaigram pač še enkrat in potem odigram svoj repertoar do konca – Suada je doživela en tak majhen brbot odobravanja in pa morda še Sava tiho teče, drugo je šlo povsem v prazno – in potem se začnejo dreti: Dej še enkrat tisto! Tako da sem jo vsega skupaj res odigral recimo petkrat. Bila je zelo svojevrstna izkušnja. Ampak tolaži me to, da je moral Bebek v Bosni v neki kafani do jutra peti Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac. In to sredi vojne, tako da je šlo za neke bistveno bolj nevarne prošnje. In še ena stvar: v tej isti cerkniški kafani je takrat pred tedni pela moja ljuba kolegica Tereza Kesovija. Kar je moralo biti celo še nekoliko bolj groteskno, saj je morala na tisto mizo splezati v svoji razkošni beli koncertni obleki za na Splitski festival. Ampak če že govoriva o tistem obdobju: veš, kaj je bilo zame najbolj hecno?

Kaj?

Kljub temu da sem takrat zamenjal pet/šest stanovanj, kljub temu da sem vsak mesec skupaj krpal proračun – kljub temu sem bil takrat bolj srečen kot prej ali kasneje, ko so mi v naročje padali veliki denarji. V mali zvezek sem si beležil vse prilive – od tam pride petdeset tisoč tolarjev, od tam trideset – in kadar mi je uspelo prikrpati dovolj, da sem lahko šel s punco za par dni na morje, e, to je bila neka povsem izvenserijska sreča. Veš, s čim bi jaz to primerjal? S tistimi časi, ko smo imeli internet na dial-up, ne na wi-fi. Ko si moral čakati in čakati, da se ti je naloadal neki mp3 – ampak ko se je naloadal, si bil tako vesel, da bi lahko skakal. Danes lahko katerikoli fajl odpreš v par sekundah – ampak ti vse skupaj nekako ne pomeni toliko. Na nek način hrepenim po dial-up tehnologiji. Denar človeka seveda ne osreči. Bi bilo pa lepo in koristno, da bi vsak imel svoj mali difolt, da se mu ne bi omračil um, ko mora vsak mesec sproti razmišljati o položnicah. Ker točno to se dogaja: ljudje postajajo izbezumljeni od skrbi. Pa tako malo bi bilo treba.

Že od devetnajstega leta sem človek, ki ga neprestano opazujejo. Kamorkoli pridem, vedno vidim šepetajoče ljudi. V bistvu sem še dobro prišel skozi, da nisem povsem depersonalizirana oseba.

Večina tekstov, ki si jih napisal, govori o mladostniškem ljubezenskem trpljenju – o neuslišanih, tragičnih, včasih maltene zagnojenih ljubeznih. Ampak ko sem gledal tvoje fotografije iz najstniških let, sem videl nekega tako zelo lepega ter tudi lepo negovanega fanta, da si težko predstavljam, od kod bi ti vsaj teoretično uspelo pridelati tak romantični deficit. Težko ti verjamem, da si bil pri puncah tako spektakularno neuspešen …

To je v resnici zanimivo vprašanje: kako sem jaz lahko že pri sedemnajstih živel in dihal nostalgijo? Ampak pozabljaš, da smo bili mi čisto res prva generacija sarajevskega pop-panka. Mi smo se zbirali po obskurnih pajzlih in pobruhanih kleteh, naši sopotniki so bili lokalni pijanci. V gimnaziji smo v bistvu sloveli kot luzerji. Punce so imele itak raje malo starejše tipe – in to praviloma študente stomatologije in sinove politikov. Iskale so fante, iz katerih v življenju nekaj bo – fante, katerih starši so imeli vikendico v Neumu. Mi smo bili za te punce neki čudni tipi, ki imajo petice samo iz dveh predmetov: iz angleščine in iz filozofije. Kaj boš s takimi? Ti prvi porazi niso bili minorna stvar. Zdi se mi, da so z nami ostali vse do danes. Po vseh teh uspehih bi moral biti totalno samozavesten, ampak nisem. Še danes je v meni ta ranjenost, ki jo po vseh teh letih doživljam predvsem kot nekakšno melanholijo. Še danes je v meni, kako bi rekel, bolečina sladke izdaje. Ker tiste punce v gimnaziji, one so bile za nas kot … kot … Je bil morda Stendahl, ki je rekel: kot dve veji, ki ju pustiš v morski vodi, in ko ju izvlečeš ven, sta polni kristalov. Saj si predstavljaš? One so bile čarobne. Predvsem zato, ker smo jih tako mistificirali.

Slovenski cinik bi rekel, da ste iz pizde delali kapelico. Tudi slovenski cinik je seveda to počel.

No … Verjetno so bile to neke navadne osebe, ki smo jih mi z našim hrepenenjem povzdignili v Ane Karenine, Emme Bovary … Vsaki njihovi gesti smo pripisovali povsem zunajzemeljski pomen. Ampak brez teh frustracij jaz potem ne bi bil pol, oprostite mi to neskromnost, tako uspešen glasbenik. V to sem prepričan.

Tisti vaš krasni kasnejši komad: ’Ja od rođendana pa do rođendana čekam samo poziv tvoj – makar prazne riječi biće dovoljan mi znak da još nije gotovo …’ Ali dejansko obstaja oziroma je obstajala oseba, ki si tako čutil do nje?

Seveda. Razen par pesmi so čisto vse adresirane. Drugače jih ne bi mogel napisati. Večina jih ima celo tajno sporočilo.

Ki ga lahko razume samo oseba, na katero je besedilo naslovljeno?

Tako nekako. Me pa žalosti, da ga te osebe ponavadi ne razumejo. Razen pri Bolje biti pijan nego star – ampak to je že neka povsem svoja zgodba.

Nam jo poveš?

Bah, tukaj se vedno pojavi vprašanje, kako iskren je pametno biti pred tisoči neznanih ljudi. Vedno, ko vidim javne osebe, ki se v medijih preveč odpirajo, se mi zdi to malo vulgarno. Vsi tisti ljudje, ki vodijo v svoja stanovanja fotografe, da se lahko pred njimi relaksirajo v jacuzziju ali sedijo na svoji tigrasti zofi … Táko življenje preko časopisov se mi zdi samo še ena drobna bližnjica do norosti. Eden prvih simptomov bi bil, da dejansko verjameš, da je to, kar govoriš, pomembno. Da karkoli spremeni. Ti pa lahko odgovorim glede komada Od rođendana do rođendana. Človek lahko tako reč nosi s sabo tudi po deset in petnajst let, in potem nekako s šivanko zašiješ srce, in potem to osebo naključno srečaš na ulici … In potem kaj hitro ugotoviš, da si to v srcu nosil samo ti, da si samo ti iz tega naredil ne vem kaj, da v resnici tam ničesar ni bilo. In potem ti je huje, kot če tega ne bi vedel. Če se pa kaj zgodi – e, potem imaš tu cel sklop še bistveno hujših problemov. Potem pride realnost. Potem začne v stanovanju smrdeti po paprikašu, suši se perilo, treba je plačati račune … Ne da tudi to nima svojih lepih strani, ampak nerealizirane ljubezni so po mojem veliko lepše kot realizirane. Zato se je bolje s tako osebo sploh ne zaplesti v razmerje. To je moja teza. Naj to raje v domišljiji odlebdi do konca.

V zadnjem življenjskem obdobju se ukvarjaš predvsem s filmsko glasbo in z glasbo za teater. Zdi se, da si se naveličal odra in frontmenovstva, da si se povsem našel v drugem planu …

Tako nekako tudi je. Res sem se našel v reciva temu luksuzu drugega plana. Dovolj imam prvega. Že od devetnajstega leta sem človek, ki ga neprestano opazujejo. Preko Trga bana Jelačiča, na plaži na Hvaru, na Prešernovem trgu, v katerikoli kafani v Sarajevu … Kamorkoli pridem, vedno vidim šepetajoče ljudi. V bistvu sem še dobro prišel skozi, da nisem povsem depersonalizirana oseba. Ko sem odkril delo pri filmu, je bilo to zame zelo terapevtsko. In na ta način sem si počasi reprogramiral življenje, tako da se zdaj veselim prijetne starosti. Ker tisto prej, to je bilo no good. Dobro je bilo samo tam gor na odru, tistega se nisem naveličal. Vse ostalo …