Naj po naših grlih v novem letu znova zaklokota posebno vince

O kratki zgodovini šmarjaka in njegovih bližnjih sorodnikov

Večinoma ljudje le malo ali skoraj nič ne vedo o njih izvoru, sicer pa je izvor pankrtov običajno res zavit v tančice skrivnosti. Ker se te trte dičijo še z nekam čudnim skupnim priimkom "samorodne", velja prepričanje, da so kar tako, same od sebe, že stoletja divje kot plevel poganjale kje med kakšnim ščavjem, srkale pičlo vlago in blago slovensko sonce v svoje zle jagode, s katerih sokom so kasneje stoletja zastrupljale um in telo pobebavljenih kmetičev po odročnih in pozabljenih vaseh.

Vendar pa ne bo šlo tako preprosto. Vse dolge čase, odkar po naših krajih poganja vinska trta, so tod večinoma kraljevale sorte z zvenečimi in klenimi slovenskimi imeni, denimo dolgopetka, belina, imbrina, javor, kavčnja, kraljevina, lipec, maznica, mukovatka, šipulina, podbel in tako naprej. A mi sadu teh trsov ne bomo nikdar okusili in po naših grlih ne bo nikoli zaklokotalo vince, iztisnjeno iz jagod teh vrst grozdja, kajti tam okrog leta 1880 se je v naše vinograde od nekod priklatila neka neizmerno zahrbtna in pogoltna trtna uš in z nasadi trt v hipu postorila to, kar v hladnem političnem jeziku imenujemo "popoln genocid".

Kmetiči so zastokali v obupu, vinski prekupci se zacmerali v svojem izjalovljenem dobičkarstvu, pijanci zarjoveli v apokaliptičnem obupu in državni dacarji zastokali nad svojimi votlimi blagajnami. In šele v tem hipu vsesplošne stiske in tesnobe je kot odrešenik iz daljnega Novega sveta veličastno stopila na sceno šmarnica v družbi nekaterih svojih bratrancev, samorodnih hibridov. Tem odpornim ameriškim trsom zloglasna uš pač ni mogla usodno zavdati. Prve sadike šmarjaka so k nam privlekli leta 1883 v poskusno trsnico na Bizeljsko, kjer so strokovnjaki skušali dognati, ali tiste hinavske drobne zelenkasto žolte jagodice sploh kaj veljajo.

A že ob prvih trgatvah so se poznavalci pričeli nad tem sokcem zlovešče spakovati in šmarnico leta 1886 javno razglasili za izrojeno vinsko ostudo. Sprejeli so jo le kot osnovo, odporno proti oni ušji nesnagi, na njej pa so se potem razbohotili cepiči tako imenovanih "žlahtnih" sort. Vendar so opojni šmarjakov vonj, prijetno in slastno pitje ter neizmerna in dolgotrajna zadetost vse globlje lezli v srca pivcev in pričeli celo resno ogrožati ugled slovečih štajerskih vin.

Medtem ko so se oni resni žlahtnitelji s svojimi razvajenimi trski ubadali z nadlogami, kot so trtna plesen, peronospora ali oidij, za katerih zatiranje so morali po brajdah razbrizgati na tone modre galice in drugih dragih škropiv, si ubožni kmetiči tega razkošja enostavno niso mogli privoščiti. Po njihovih zanemarjenih lehah pa so se, prepuščeni sami sebi, tiho in skromno razraščali oni "divjaki" ter jeseni brez kakršnegakoli teatraličnega kletarjenja spustili svoj metilčkasti sok, ki je zavrel v prav hudo in težko opojno kapljico. Tako se je prepad med uradnim in ljudskim vinogradništvom poglabljal predvsem na socialni podlagi, na eni strani premožneži, ki so srkali le izbrane sorte in iz tega delali "umetnost", in na drugi tista beda, ki se naliva s kakršnokoli greznico zgolj v bedni nakani dotolči se ga do konca. Uradna razmejitev je bila prvič zapisana v vinskem zakonu iz leta 1907, v katerem so bile vse samorodnice pahnjene v manjvredno rubriko "naravna" vina.

Da pa se ne bi razni ceneni šmarjaki vtikali v vedno bolj cvetoče vinarske posle, so jih na vinarski konferenci leta 1922 enostavno ekskomunicirali, torej kar zakonsko prepovedali vsakršno širjenje direktno rodečih križancev in jih omejili zgolj na domačo rabo.