Vsak otrok potrebuje očeta in mamo

Maja Novak

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Ihta

Krems ob Donavi je prelepo mesto v Spodnji Avstriji, redek zgodnjerenesančni biser sredi gotske in baročne države. Ves oktober leta 2006 je nad njim na brezhibnem nebu žarelo brezhibno sonce. Vinorodni grički so zlateli. Donava je bila lepa modra. Po njej so drsele bele ladje s turisti. Polja ob železniški progi proti Dunaju so bila kot ilustracija iz slikanice, človeka je imelo, da bi zgrabil za čopič in s svetlimi barvami dorisal zakonski par, ki se drži za roke, poskakujoče otroke, morda s kakim psičkom, in srečno mladino.

V resnici pa se je na tistih poljih komaj kaj zganilo. Pojma nimam, kdaj Avstrijci kmetujejo in kdaj opravijo trgatev. S hitečega vlaka sem opazila le, da so se dne x trte v vinogradih še šibile pod težo grozdov, dne x + 1 pa so grozdi misteriozno izginili in pod trtami so stale prazne, skrbno oprane plastične brente. Očitno vse pridelke s polj pod okriljem noči skrivaj pospravi avstrijska kmečka gverila, da čez dan s svojo navzočnostjo ne bi kazila slikanice.

Ob vsej tej idili mi nikoli v stotih letih ne bi moglo priti na misel, da se vsak dan peljem mimo železniškega odcepa za Amstetten, kjer je le nekaj deset kilometrov od Kremsa ležala klet. V njej je bila tedaj še ujeta Elisabeth Fritzl, ženska, ki je imela očeta in mamo. Po pravici rečeno je bil oče tisti, ki jo je zaprl tja, mati pa »o vsem tem ni nič vedela«. (Ker je tudi oče klet gradil pod okriljem noči, pri čemer je »štemal« in vrtal z »bor mašino« docela neslišno, da ne bi motil ženinega spanca.) Elisabeth Fritzl je rodila sedem otrok. Tudi ti so imeli očeta in mamo. Pravzaprav je bila mama nenehno ob njih, ker ji drugega ni preostalo, oče pa je bil isti kot oče njihove mame, kar je navsezadnje zelo ekonomično. Avstrijci so varčen narod.

Hočem reči, če povzameš, ugotoviš, da tudi najlepša slikanica v resnici ni slikanica.

Tole pišem tik pred sončnim vzhodom prvega delovnega dne v novem letu. Čez nekaj ur bodo zagovorniki programske trditve, da vsak otrok potrebuje očeta in mamo, najbrž spet začeli zbirati podpise za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Nič me ne bi presenetilo, če bi jih do trenutka, ko to berete, že zbrali dovolj. Morda mi bodo v kratkem celo blagovolili pojasniti, kaj nameravajo storiti z otroki, ki so krivi greha, da nimajo očeta in mame. Ker se je depresivna mati obesila. Ker je oče, alkoholik, zapeljal z mostu med gostilno in domom. Ker so starši, zasvojeni z uspehom, adrenalinom in blagovnimi znamkami, nekega jutra odhiteli delat na borzo in pozabili priti domov. Ker je katerega od staršev na katerem od delovišč Hilde Tovšak ali Ivana Zidarja zmečkala gradbena mašinerija. Ker se je kateremu od njih zgodil rak. Ker je mati šele po tem, ko je rodila, odkrila, da ji ženske ponujajo več nežnosti od klenega slovenskega soproga. In tako dalje. Kaj namerava storiti slovenska desnica z otroki, ki ne živijo kot v slikanici? Jih bo tudi zakopala v kakšno klet ali jih bo kratko malo likvidirala?

Življenje ni slikanica, ljudje, življenja ni mogoče urejati z dekreti, in četudi v zakon zapišete, da ne smemo več dihati, bomo še naprej dihali. Ker nam drugega ne preostane. Vsaka drugačna rešitev tega vprašanja bi bila, no, dokončna.

Elisabeth Fritzl je rodila sedem otrok. Tudi ti so imeli očeta in mamo. Pravzaprav je bila mama nenehno ob njih, ker ji drugega ni preostalo.

Spoštovana desnica, vem, da želite preprečiti, da bi se pedri in lezbe, ki hrepenijo po radostih starševstva, (že spet) pod okriljem noči zakrinkani, v brezšumnih supergah in kajpak v črnih trenirkah plazili po mestnih strehah, skozi strešne line vdirali v domove poštenih občanov in srečno poročenim zakonskim parom iz zibk kradli dojenčke. A nekaj mi povejte. Kje je bila vaša skrb za otroke v vseh tistih komunističnih letih svinčenega režima, ups, pardon, svinčenih letih komunističnega režima? (Nam dislektikom se, žal, rado zgodi, da po svoje premečemo kakšno politično floskulo. Tako sem, na primer, dolga leta namesto o koncentracijskih imela navado govoriti o »kontracepcijskih« taboriščih, kar tudi ni docela nepovezano z današnjo temo.) Kje ste bili v Titovih časih, miški moji? Tudi v kaki kleti?

Jugoslavija je bila na področju socialnih pravic ena najnaprednejših držav na svetu. Nobenemu mrtvecu ni bilo treba vračati pokojnine in šolali so se lahko tudi otroci, katerih starši niso bili mafijci ali podjetniki. Zakon o družinskih razmerjih in zakon o dedovanju sta izenačila zunajzakonsko skupnost z zakonsko in »nezakonske« otroke z onimi drugimi. Zakaj takrat niste povzdignili glasu in v želji, da bi uresničili svojo vizijo slikanice, zahtevali, naj pamže krščujemo za Polikarpe ter puščamo v košari na cerkvenem pragu, koruznike pa kamenjamo ali vsaj potunkamo v Ljubljanico? Pa ne, da vas je bilo strah? Ste se skrivali? Vas je bilo strah, čeprav je bil govor o družinskih razmerjih, ne o politiki, sveta nebesa! – strah takole za vsak primer? Vsaj za enega ustavnega sodnika, pod katerega peto sem ječala (od dolgčasa) med pripravništvom v zakonodajni službi takratne republiške skupščine, vem, da se je skrival za partijsko knjižico. Takim se danes olikano reče »pokrite rihte«, aktivisti OF pa so jim med okupacijo govorili »oprezne riti«. V redu. Če nimate jajc, jih pač nimate. Na srečo se je Slovenija ubranila pred Hitlerjem in pozneje rešila Beograda tudi brez vam podobnih. Ampak oprostite moji vulgarnosti: kdor nima jajc ali ustreznega ženskega spolnega organa, naj bo tudi o rojevanju in vzgoji otrok raje tiho.