Igre moči
Kaj bi se slovenska politika lahko naučila od Napoleona – in kaj od človeka, ki je Napoleona nategnil
Kdo bo koga: Janez Janša, Borut Pahor, Gregor Virant in Zoran Janković na predvolilnem soočenju
Gotovo se spomnite zgodbe o tem, kako so Napoleona – politično »pošast« – zaprli na Elbo, otok, ki leži ob italijanski obali. Nekateri – recimo Avstrijci – so načrtovali celo njegovo likvidacijo, a so si potem premislili, medtem ko so Rusi grozili, da bodo »pošast« osvobodili, če njihovim ozemeljskim zahtevam po Poljski ne bodo ugodili. Napoleon – povsem odsoten in paraliziran, ves ponižan in interniran – je bil še vedno žeton v evropskih igrah moči. Vsi so se ga bali – in drug drugega so strašili z njim. Ostali so imeli mogočne vojske in orjaške proračune, Napoleon pa je imel le prgišče služabnikov in kuharja, toda to je bilo dovolj, da je bil strah in trepet, jeziček na tehtnici, player. Pokeraško rečeno: v rokah ni imel ničesar, pa je kljub temu sodeloval v veliki politični partiji pokra.
Tu seveda najprej pomislimo na Gregorja Viranta. Njegova Državljanska lista je na volitvah dobila le 8 odstotkov – Jankovićeva Pozitivna Slovenija jih je dobila 28, Janševa SDS pa 26. Kar pomeni, da Virant ni imel v rokah ničesar, ali bolje rečeno – v rokah je imel slabe karte. Toda na konstitutivni seji parlamenta se je zato, ker je Janković precenil svoje karte – zaradi netaktnega, agresivnega, pretirano samozavestnega vsiljevanja svoje kandidatke za predsednico parlamenta –, zavihtel na prestol slovenskega parlamenta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.