Mark Požlep, vizualni umetnik

Konec oktobra je v ljubljanski Kino Šiška zakorakal mladenič, oblečen v oranžen kombinezon in opremljen z motorno žago. Ko jo je pognal, ni pokazala znakov življenja, a si ni dolgo belil glave, saj je imel s sabo tudi obodno žago. Z njo je, ob živi spremljavi električne kitare, pred očmi številčnega občinstva razžagal ogromno črno-belo kravo. Ta je bila sestavljena iz lesa, kartona in selotejpa, ker je imela vgrajene posode z litri kečapa, pa je naokrog vseeno nekontrolirano špricala »kri«.

Slovensko različico teksaškega pokola z motorno žago smo spremljali na otvoritvi Bienala neodvisne ilustracije, v resnici pa je bila le malce nevsakdanja predstavitev nove kuharske knjige, ki jo je spisal in zrisal Mark Požlep. Tudi sama knjiga je daleč od stereotipnega gospodinjskega pripomočka. Vsebuje le sedem receptov, ti pa so opremljeni s podrobnimi in hudomušnimi ilustracijami, glasbenimi predlogi (ob pripravi govedine po burgundsko je treba poslušati denimo Sergea Gainsbourga) in tudi alkoholnimi spodbujevalci – navsezadnje je knjigo, ki je na voljo v angleščini, poimenoval Drunk Cook Book.

Mark velja za enega naših opaznejših vizualnih umetnikov mlajše generacije, ki so jo zaradi svežih pristopov in uporabe neelitnih materialov v njihovem ustvarjalnem procesu sprva označevali za trash artiste. Sam pravi, da jim je takšna estetika morda res blizu, a pri ustvarjanju jih vodi predvsem želja po tem, da njihovi projekti ne bi obtičali le v njihovih mislih. »Uporabljam materiale, ki so mi dostopni. Če bi imel zlato, bi ustvarjal iz zlata. Zdaj pa bi za isti učinek najverjetneje uporabil zlato folijo,« pojasnjuje svojo filozofijo.

Veliko bere, tudi stripe, gleda filme, študira druge umetnike. Ko ustvarja, pa mu je ne glede na to, ali se loti slikanja, videov, prostorskih inštalacij ali performansov, bistveno, da ga ustvarjalni proces zabava. Javnosti je padel v oči s projektom Zadnja večerja, kjer je namesto Jezusa in apostolov okrog mize postavil Supermana, Batmana in druge akcijske junake. Pozneje jih je še vedno neznani storilec ob gostovanju v Ribnici obglavil, sekira, ki jo je pustil za seboj, pa se je znašla v Markovem naslednjem, demolirajočem projektu z istimi junaki. Serija mu je prinesla nagrado zlata ptica.

V svoja dela tudi sicer umešča motive iz vsakdanjega življenja in s tem ponuja vpogled v družbo, v kateri živimo. S projektom Urbani divjak je zgradil minimalni prostor, ki mu še lahko pravimo bivališče. Ker je imel le štiri točke, stične s tlemi, objekt po slovenski zakonodaji ni bil črna gradnja. Na nedavni razstavi v Ljubljani je med drugim predstavil video para, ki ga pri spolnem odnosu nenehno opazuje palček. Obiskovalcem je dal možnost, da voajerja ustrelijo, a večina je za tarčo – presenetljivo – izbrala ljubimko.

Zdaj razstavlja v mariborski UGM, na skupinski razstavi Lords of Dirt, kjer je prostor, velik 80m2, napolnil z vodo, vanjo postavil otok s palmo in z reflektorji ustvaril še iluzijo sončnega zahoda. Čeprav romantična podoba namenoma nima subjekta, so jo obiskovalci otvoritve izkoristili za to, da so s kozarci v roki zrli v »sončni zahod«. V iluziji se jim lahko pridružite še vse do sobote, 14. januarja, ko se bo razstava zaprla s serijo večerno-nočnih performansov.