Birgit Vanderbeke: Denar ali življenje

Agnostik pred malikom

Življenje je en sam paradoks. Posebej če zamenjaš, kot pripovedovalka, dva vrednostna sistema in potem nepopolnosti in nebistroumni nesmisli prav zaštrlijo skozi realnost. Punca je namreč zato, ker se je oče odločil, da noče več živeti v bednem stanovanju na Vzhodu, in so se preselili v enako bedno stanovanje na Zahod, odraščala v obeh sistemih, tistem, ki da več na socialo in pravično porazdelitev produktov dela, pravijo njegovi, in tistem, ki da več na svobodo in demokratične pravice, pravijo njegovi.

Zraven svobode se v hipu pojavi še kup stvari, recimo karierno načrtovanje, posebne izločene manire, ki grejo vodstvenim kadrom, kar oče slej ko prej postane, posebni triki, s katerimi ti prodajajo proizvode, ki jih nihče ne potrebuje. Recimo zvezde na havbah avtov, plazilci in podobne živalice na majicah, ki so sicer čisto navadne majice, vendar jih nanje prišita žival bistveno podraži, in potem nosilci med sabo na ta način komunicirajo. Komunicirajo na isti ravni, drugače od tistih brez totemskih živalic, ki so mimo in nekomunikativni, »naštrikani na roko«. Vanderbekova izpisuje zgodbo svojega odraščanja iz pronicljivega zornega kota nekoga, ki je kot da neveden in izločen in ni posvojil in ponotranjil nobenega od obeh svetov. S postajami na poti postopno izgublja vero, z razkrinkanjem iluzije in svetovnih laži se romanček začne: »Nič drugače ni s tem kot z demokracijo ali z veliko ljubeznijo ali z družinsko srečo ali svetovnim mirom. Nekdaj je spadal zraven šel ljubi bog, in princip je vedno isti: ali verjameš ali pa ne verjameš. Če vsi verjamejo, potem velja, da stvar deluje.« Misli na denar in na prepričanje, da je denar potreben za življenje in ne življenje za denar.

Denar ali življenje je tudi zgodba o postopnem napredovanju kapitalizma; tisti, ki so še verjeli v neposredno demokracijo na univerzah, se organizirali v debatne krožke in se borili za čistejše okolje in protijedrsko, se počasi opremijo s kabelskimi televizijami in se potem namesto aktivizma obsevajo s popoldanskimi oddajami. Ob zgodbi o vzhodni nevarnosti in padcu Zidu se tako izpisuje tudi tista o opustitvi emancipacijskih projektov, o pandemičnem potrošniškem virusu. Frommovska dilema imeti ali biti je spisana duhovito, v hlastnem in dolgem stavku, pač primerno izpovedi nekoga, ki (kot da) ni čisto vsega premislil in mu potem asociacijsko uletavajo fenomeni, ki jih ne razume, vsaj ne tako kot večina. Je pa zato zabavno naiven rezoner današnjih nesmislov.