Čast in dostojnost

Janko Lorenci

20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Kolumna

France Bučar je nedavno pred tv-kamero rekel, da Janša ne more postati premier, ker je v kazenskem postopku. Po kratkem razmisleku je izjavo omilil. Z razlogom; nikjer ni prepovedi, da se za premierstvo ne bi smel potegovati tisti, ki je v sodnem postopku. Velja tudi domneva nedolžnosti. Drugačno ureditev bi bilo mogoče politično zlorabljati. Skratka, za Janševo mandatarsko kandidaturo ni pravnih ovir.

No, v nekaterih poklicih (javni uslužbenci) se ni mogoče zaposliti, če si v kazenskem postopku, v drugih moraš pred zaposlitvijo predložiti potrdilo o nekaznovanosti. To bi moralo kljub nekaterim dilemam toliko bolj veljati za visoko politiko. Ampak elite si pravila pišejo same.

Bučar je s prvim spontanim odgovorom izrazil nelagodje in zgražanje nad tem, da lahko politik tipa Janša znova postane premier. Tudi veliko drugih državljanov ima Janšo – ne glede na trenutni kazenski pregon v treh državah – za do konca diskreditiranega politika. Ta večina tudi misli, da je v politiki nasploh ostalo zelo malo časti in dostojnosti. Ali manj starinsko rečeno: da je politična kultura na psu. V politiki s tako kulturo ima prednost tisti, ki je brezobzirnejši, surovejši, manj načelen.

Hudo pomanjkanje časti in dostojnosti se kaže tudi v sedanji povolilni zmešnjavi.

Lep zgled je Virant, mož, ki se s svojo politično kulturnostjo hvali. Zdaj je v očeh javnosti že dokaj razgaljen kot blefer, kar politikant. Vendar še vedno govori in nastopa kot koncentrat načelnosti in poštenja. Tako v poplavi spreminjajočih se izjav zase praviloma zahteva pravosodni resor – kot da je s svojo listo poosebljenje pravnosti in moralnosti v politiki in družbi. Vodstvo te stranke je nasploh osupljivo predrzno; lasti si primat v poštenosti oziroma politični drži (Virant) in v ekonomiji oziroma strokovnosti (zahteve, da Šušteršič ali kak drugi neo, denimo Egon Zakrajšek, postane finančni minister ali premier v morebitni tehnični vladi).

Pri tem vsi, ki jim Virant deli lekcije o poštenju in pravnosti, pohlevno molčijo. Janković je njegovo zahtevo po pravosodnem stolčku sprejel in ostal z dolgim nosom. Toda naš nadpoštenjak, precej podoben liku Marjana Podobnika, tudi Pahorju, Žerjavu, Novakovi, Erjavcu … implicitno dopoveduje, da je bolj pošten od njih.

Molči tudi pravosodje, ki se mu Virant postavlja za varuha in pokrovitelja, pri tem pa sprejema Janšo z vso njegovo zgodovino in sedanjo koalicijsko pogodbo, ki pripravlja teren za obvladovanje pravosodja (selitev tožilstva pod notranje ministrstvo, večja vloga predsednikov sodišč, poskusni mandat za sodnike …). Vrhovi pravosodja bi morali ostro obsoditi to petelinjenje in posredno žaljenje. Namesto tega se zavijajo v veličasten molk, ki pa ga javnost prejkone dojema kot šibkost ali izraz slabe vesti.

Usihanje politične kulture je skrajno resen problem. Nižja ko je, manj je prostora za dogovarjanje, več za populiste, demagoge in skrajneže. Taka nekultura zastruplja ozračje, poglablja jarek med političnima poloma, slabi demokracijo in pravnost in škodi verodostojnosti politike. Manj verodostojna politika je bolj nemočna, bolj osamljena in bolj nagnjena k avtoritarnosti.

To klavrno nazadovanje pri nas poteka postopno in zato manj opazno. Inflacija afer, manipulacij, sovražnega govora … vse ekscesno vedno bolj relativizira. Javna občutljivost za nespodobno in deviantno pada, nastaja ravnodušnost, pomešana s histerijo in slepo jezo. Nastaja samoumevnost, v kateri je mogoče reči skoraj vse. Če se lahko reče skoraj vse, se lahko skoraj vse tudi naredi.

Z vrha se nekultura seli med množice. Tak razvoj se ujema z učinki plazeče se neoliberalizacije, ki družbo prav tako dela bolj razklano, manj solidarno, bolj surovo. Pritisk prepleta avtoritarnosti, politične nekulture in neoliberalizma, vse to sredi krize, se veča.

Virant bo najbrž muha enodnevnica. Trajna protagonista uničevanja politične kulture in ravnanja, ki včasih meji na področji kriminalnega in deviantnega, sta Janša in SDS. Tudi druge stranke niso nedolžne. Vendar ni politika ali stranke, za katerima bi se vleklo toliko repov dokazljivih laži, manipulacij, zavestne politike zastraševanja, diskreditiranja, spodbujanja frustracij itd. Tako sta Janša in SDS ravnala na oblasti in v opoziciji in tako bo tudi v prihodnje. Večina preostale politike se kljub temu dela gluho in slepo; namesto da bi ju izločila, se jima prilagaja.

Nesreča je v tem, da ima Janša na voljo še zmeraj dovolj volivcev, političnih soigralcev in medijev, ki njegove grehe dobrohotno relativizirajo, mu priznavajo legitimnost in omogočajo ponovni vzpon.

Predsednik Türk je pred mučno dilemo. Čas pritiska, vlado je treba dobiti, Jankoviću kaže slabo, sprejemljiva tehnična vlada se zdi nedosegljiva. Ostane Janša. Toda podeliti mandat njemu bi pomenilo nadaljevati nemogočo staro igro priznavanja »časti in dostojnosti« nekomu, ki ju nima. Janša Türkovega blagoslova zaradi koristi države ne bi smel dobiti.

Predsednik države si v tej dilemi skuša pomagati z Markom Voljčem. Ime samo po sebi je obetavno. Voljč ima širok diapazon, njegova osebna prtljaga se zdi čista. Podpore poslancev bi utegnil dobiti vsaj toliko kot Janković. Vendar ni jasno, kaj bo prinesel Türkov poskus. V prihodnjih dneh bo zanimivo gledati zlasti, kaj si bodo izmislili Virantovi, ki so Voljča svojčas sami omenjali kot primernega premiera.