Kenokefaliki

Maja Novak

20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Ihta

Slovenci nismo državotvoren narod, je imel navado dejati. Potem ko smo se osamosvojili, je dobil argumentov za svojo trditev po pet na vsak prst, do leta 1991 pa se je bil moj očim prisiljen zatekati k nekakšni, no, balkanski različici kraniologije Cesara Lombrosa. Drugače od Srbov, je rekel, ki so dolihokefalen narod – kar naj bi po njegovem pomenilo, da imajo dolge in ozke lobanje –, smo Slovenci brahikefalni – kar naj bi vsaj po mojem pomenilo, da imamo glave kot žabe –, zato celo takrat, ko si priborimo državo, z njo ne vemo kaj početi. Slovencem je treba dati tisto, kar lahko razumejo: razsvetljeni absolutizem in slamnate strehe.

Moj očim je bil simpatično bitje z nekaj neškodljivimi navadami, med katerimi so bili eni najbolj znamenitih njegovi polnočni prigrizki. Ob uri strahov je izropal hladilnik in svoj plen razpostavil po kuhinjski mizi, natočil si je krepko merico božje kapljice in nato skupaj zbobnal vse ženstvo, kar ga ni bilo pravočasno pobegnilo spat. Sledilo je podučno predavanje.

Slovenci nismo državotvoren narod, je imel navado dejati. Potem ko smo se osamosvojili, je dobil argumentov za svojo trditev po pet na vsak prst, do leta 1991 pa se je bil moj očim prisiljen zatekati k nekakšni, no, balkanski različici kraniologije Cesara Lombrosa. Drugače od Srbov, je rekel, ki so dolihokefalen narod – kar naj bi po njegovem pomenilo, da imajo dolge in ozke lobanje –, smo Slovenci brahikefalni – kar naj bi vsaj po mojem pomenilo, da imamo glave kot žabe –, zato celo takrat, ko si priborimo državo, z njo ne vemo kaj početi. Slovencem je treba dati tisto, kar lahko razumejo: razsvetljeni absolutizem in slamnate strehe.

Do leta 1991 in pozneje sem se mu smejala. Po zadnji parlamentarni veselici (aufbiks, čreva na plot) že potihem sumim, da bi njegova teorija danes lahko prerasla v akademsko disciplino s samostojno katedro na kateri od mnogih minornih slovenskih univerz.

Takle navadni ali vrtni Slovenec namreč ni človek, temveč je ovčka. Nikoli se ne upre, pa čeprav bi se bilo nujno treba. Stari gospodje z berglami ponižno opazujejo mladino z iPodi, kako se valja po invalidskih sedežih v avtobusu mestnega prometa, evropski poslanci prikimavajo, ko jim povedo, da bo treba ravnati kumarice, likati ledenko in rediti grško birokracijo, ker, kakor kaže, svoje nimamo dovolj, mamke pa se dvizajo na socialne centre, kjer pridno vračajo varstveni dodatek. Toda postavi to ovčko na položaj, kjer bo okusila oblast. Ni treba veliko oblasti. Nedavni dogodki pričajo, da zadostuje za osem poslanskih glasov oblasti; to je približno primerljivo s funkcijo šoferja medkrajevnega avtobusa podjetja Avrigo, ki suvereno odloča, kje se bo stalo, koliko časa se bo stalo in kdaj se bo klepetalo po mobiju. V trenutku, ko ovčka začuti, da je postala oblast, ni stvari, ki ji ne bi padla na pamet: spletke, manevri in diverzije, ki se porodijo v njeni kodrasti bučki, bi bile v čast celo R. R. Martinu, piscu znamenite Igre prestolov.

Zakaj Slovenec nikoli ne more biti človek, temveč se ovčka kar čez noč brez vseh vmesnih postaj prelevi v krvoloka z moralnim profilom »mone«?

Zanimivo bi bilo ugotoviti, od kod ta shizofrena drža: zakaj Slovenec nikoli ne more biti človek, temveč se ovčka kar čez noč brez vseh vmesnih postaj prelevi v krvoloka z moralnim profilom, kakršnega na Primorskem zgovorno opisuje beseda »mona«. (Ena od lokalnih jezikovnih šol trdi, da to pomeni opico, druga pa meni, da je po sredi specifičen ženski organ, ki ga z opico druži poraščenost.) Po mojem – kot vidite, se že potegujem za mesto na katedri svojega očima – je krivo to, da vsa tista ponižnost Slovencu zelo težko pada. Če parafraziram pisatelja, ki ga je parafraziral ata Stanovnik, smo za hlapce bolj vzgojeni kot rojeni, in vzgoja nas je bolela. Neprebavljene frustracije se kopičijo, skupaj s tisto najzgodnejšo, ko se nam je sosedova Lenčka smejala zaradi mozoljev ali cveka pri spoznavanju narave, in ko se končno dokopljemo do piedestala, ki nas vsaj v naših očeh dviga nad povprečno množico, smo tako veseli, ker se naši podzavesti ni treba več nenehno opravičevati za to, da živimo, da nas nehote v sekundi zanese predaleč v drugo smer.

V redu, nič hudega: bog je dal in bog noče vzeti nazaj, ker je garancijski rok v zadnjih dvajsetih letih pretekel, sprijazniti se je treba z naravnimi danostmi, ampak, mar ne bi bilo lepo, ko bi vse te naše žepne veličine med svojimi političnimi menueti naredile kaj lepega tudi za nas? Navsezadnje Virant, Janša, Erjavec & Co. ne počnejo nič takega, česar svoje dni ne bi počeli Tal–leyrand, Metternich in Nikola Pašić; a Talley–rand je kot sluga petih zaporednih gospodarjev uspešno mešal štrene tedanji evropski skupnosti, Metternich je iz Avstrije, ki je iz Napoleonovih vojn izšla kot absolutna poraženka, večinoma z dinastičnimi porokami in brez ene izstreljene krogle naredil velesilo in Nikola Pašić je iz Srbije naredil, no, Srbijo; tudi to je nekaj. Pa prej omenjeni »co.«?

Učeni možje trdijo, da je Janševa vlada položila temelje za današnjo gospodarsko krizo: ker se na ekonomijo ne spoznam, jim ne morem pritrditi ne oporekati, pa nikar me ne tožite. Po lastni pameti lahko rečem le to, da je Janša v javno življenje za časa svoje vlade vpeljal specifično obliko demokracije in svobode govora, katere meja si zagotovo ne želim preizkušati še štiri leta. Ob drugih pa mi kvečjemu pride na misel anekdota s hribov nad Ajdovščino, v kateri neki mladec kolje prašiča, zamoči zadevo in, medtem ko hudo ranjena žival bezlja po dvorišču, zbegan vpraša očeta: »Ma, tata, kaj neki sem storil?« »Pej do zdaj še prav nič,« suho odvrne kmet.

Banda brahikefalna nedržavotvorna! Bi rekel moj očim. Pa nikarte ga tožiti, ker je, žal, že pokojni.

Ampak razlog, da taki politiki ne živijo v obrobnih anekdotah, temveč na naslovnicah časnikov, je bržkone ta, da kar lepo število ponižnih Slovenčkov v resnici ni dolihokefalnih ne brahikefalnih, temveč so kenokefalni. Po mojem mnenju in mnenju moje dvorne svetovalke za grščino naj bi to pomenilo, da imajo prazno glavo: prazno kot kenotaf. A če bo šlo tako dalje, se utegne zgoditi, da bodo naši veljaki vladali kenopolisu. Zadnje čase mi je vsaj ducat ljudi, ki jih politika sicer sploh ne zanima, že omenilo, da bi se najraje izselili.