Tihotapci

zadržan +

Zadnja naloga.

Islandci so pred štirimi leti posneli akcijski triler Reykjavik-Rotterdam, v katerem nekdanjega tihotapca, ki se posveti družinskemu življenju, potegnejo nazaj v tihotapsko shemo – hja, na last job. Akcijski triler? Islandci? Mar jih ni skoraj sedemkrat manj kot Slovencev? Koscenarist te žanrske delikatese je bil Arnaldur Indriðason, islandski pisec kriminalk, eden izmed kraljev sodobnih »skandinavk«, prevajan v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino.

Detektiv Erlendur, ki preiskuje umore v vedno ledenem Reykjaviku, je vse večji globalni hit. Mesto kozarcev – alias Okuženo kri, kot se je glasil naslov na Liffu – je ekraniziral Baltasar Kormákur, ki je leta 2000 debitiral z morbidno grotesko 101 Reykjavik in ki je zdaj režiral Tihotapce, rimejk trilerja Reykjavik-Rotterdam, v katerem je sam igral glavno vlogo, tihotapca, ki je preveč dober, da bi svoje talente zapravljal v družinskem življenju in mali, rutinski službici. Chrisa Farradaya, tihotapca, ki ga premami družinsko življenje (s Kate Beckinsale, heh), tokrat igra Mark Wahlberg, ki pa ne skoči iz melanholičnega, somračnega Reykjavika v kontejnerski Rotterdam, ampak iz posthurikanskega New Orleansa v Panamo, no, panamski kanal, kjer je kontejnerjev toliko kot razlogov za tihotapstvo. V resnici jih je toliko, da je lahko vsak job tudi zadnji – potem ne rabiš ničesar več. In to velja tako za tiste, ki s kontejnerji poslujejo legalno, kot za one, ki s kontejnerji poslujejo ilegalno – kontejnerji so pač motor globalnega kapitalizma. Chris, Houdini tihotapstva, izgleda kot mali podjetnik, ki je prišel po svoj kontejner, Tim Briggs (Giovanni Ribisi), psihopatski kriminalec, ki ga je z brutalnim izsiljevanjem zvlekel v Panamo, pa kot velekapitalist, ki misli, da so vsi kontejnerji njegovi. Tihotapci so akcijski film, v katerem je lahko Baltasar Kormákur, fantazist z male Islandije (sedemkrat manj jih je kot nas), izpolnil vse svoje h’woodske fantazije (atraktivna lokacija, zapolnitev vseh vlog z znanimi igralci, epileptična kamera, eksplozije itd.), problem je le v tem, da visoke produkcijske vrednosti preveč indiskretno poudarijo vse luknje, ki jim v bolj realističnem, surovem originalu ni nihče gledal v zobe. Ne prikrijejo jih niti epileptična trzanja kamere, manični zumi in aritmični kadri, ki trajajo le nekaj sekund, niti nesmrtno sporočilo: v kapitalizmu vsi svoje dolgove poravnavajo s ponarejenim denarjem ali pa z denarjem, ki ga ni. Kar je ista reč.