Sneg na Kilimandžaru

za +

Vrnitev razredne zavesti.

V filme se je spet vrnil razredni boj. A da se razumemo: boj med razredi, ne pa boj med pripadniki istega razreda. Tega razrednega boja je bilo v filmih vedno dovolj – pripadniki istega razreda so bili drug drugemu pes. Zdaj pa so pripadniki istega razreda končno spregledali, da so izkoriščani in da jih izkoriščajo drugi, višji razredi. Problem so višji razredi, ne pa pripadniki tvojega razreda. Kar seveda pomeni, da junaki odkrivajo razredno zavest – in razredno solidarnost.

To lahko lepo vidite v filmu Le Havre, v katerem se prebivalci ribiške soseske – pripadniki istega razreda – združijo, da bi zaščitili in rešili afriškega begunca, ilegalnega priseljenca, s katerim imajo več skupnega kot pa z višjimi razredi. In to lahko lepo vidite v Snegu na Kilimandžaru, ki se začne s tipično situacijo: v stanovanje Michela (Jean-Pierre Darroussin), odpuščenega marsejskega delavca, ki ima sicer še vedno sindikalni refleks, ponoči vdrejo maskirani roparji in mu odnesejo še zadnje prihranke, tako da se mu svet še bolj zamaje. Kot pa se kmalu izkaže, je rop organiziral Christophe (Gregoire Leprince-Ringuet), njegov nekdanji sodelavec, ki so ga prav tako odpustili in ki potrebuje denar, da bi lahko preživljal svoja otroka. Deklasiranec oropa deklasiranca in deklasiranec potem pokoplje deklasiranca – Christophe namreč pristane v arestu. Tako kot je Christophe oropal napačnega, je tudi Michel v arest spravil napačnega. Razrednega boja in razrednega maščevanja sta se lotila z napačne strani. Michelu in njegovi ženi (Ariane Ascaride) tako ne preostane drugega, kot da »skrivaj« skrbita za blaginjo Christophovih otrok. Razredni občutek krivde preskoči v razredno solidarnost, ki se prebuja »skrivaj«, tiho in počasi, zadržano in utopično, kot neke vrste prebujanje vesti, toda pred njo je še vse. Sneg na Kilimandžaru je lucidni, angažirani film o 99 odstotkih, ki se hočejo v zgodovino vrniti čiste vesti.

(Kinodvor)