Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

+ + + +

V svetu že kultni japonski pisatelj in tekač maratonov.

Murakami je self-made man. Odraslost je začel tako, da je odprl bar; čez dan kuhal kave, zvečer mešal koktejle in vabil pianiste ter manjše glasbene skupine. Ko je uspel, je v trenutkih vmes začel pisati knjige. S svojim slogom si je pridobil bralce, prodal bar in začutil zadovoljstvo, ko se je lahko osredotočil le na pisanje. Nato je pričel teči, ne da bi dosegal rekorde, temveč da je spoznaval telo. In to tako, da ga je klesal. Z vadbo je spreminjal mišice; ko je padel v tekaško krizo, ker se mu je telo uprlo in je tekel vse počasneje, se je obrnil vase – začel je še plavati in kolesariti, da bi razvil druge mišice. Porabil dve leti, da je našel plavalnega učitelja, ki mu je popravil slog v spodobnega plavalca.

Na literarni način počne to, kar je pri nas učil profesor Ulaga, ko je nekoč zapisal nedoumljivo, da se mora odrasel človek naučiti tudi hoje in ponudil kot zgled Tolstojev opis hoje Ane Karenine.

Je tek užitek? Nasprotno: je muka, trpljenje, često raje sploh ne bi obul tekaških copat, toda, kaj je življenje, če ne premagovanje lenobe? Japonski pisatelj postavi smisel življenja stran od zbiranja predmetov po marketih in prodajalnah, je minimalist, ki uživa v samoti, naj si bo med tekom ali med pisanjem. Torej guru, ki išče poti, kako se izmakniti potrošniški miselnosti.

Knjiga, ki je praktično nastala med tekom.