Dr. Darij Zadnikar: "Ljudje nimajo več niti svoje lastne realnosti"

»Mi, razviti, gremo v smer tretjega sveta. Tam ni socialnega sistema, ni države – štejeta samo denar in represija.«

Petnajst let je bil urednik Časopisa za kritiko znanosti, je avtor številnih znanstvenih in strokovnih besedil ter prevodov s področja politične filozofije. Dolga leta že sooblikuje politično paradigmo, ki temelji na aktivnem protagonizmu ljudi, ki so se odločili premagati sodobno izolacijo, brutalno konkurenco in bebavo potrošništvo. Prepričan je, da smo sredi globalne revolucije, ki je mnogi, zazibani v arhaične predstave o alternativah in avantgardah, niso sposobni zaznati v multitudah lokaliziranih, a hkrati globalnih bojev in prizadevanj za dostojno življenje. Zato je še vedno trn v peti marsikomu, ki služi dominantni neoliberalni religiji.

Bi se strinjali s Francetom Bučarjem, ki je rekel, da je turbokapitalizem naravno stanje človeštva?

(nasmeh) Ne vem, s kakšno obliko človeštva se je France Bučar srečeval. Jaz sem se preko svojega terenskega dela srečeval z različnimi. In ugotovil sem, da turbokapitalizem vlada tam, kjer so ljudje razčlovečeni, torej kjer je skupnost razkrojena v konkurenčne individuume. Res je, da je naš Lebens–welt čedalje bolj koloniziran z imperativi sistema. Res pa je tudi, da se čedalje več ljudi zaveda, da je edina zdrava paralela taki ureditvi okrevanje skupnosti.

Mislim, da je jekleni France bolj mislil, da je naravno stanje človeštva sužnjelastništvo. Pa če mu rečemo praskupnost, fevdalizem ali kapitalizem. Kje zgodovinsko gledano po vašem ni bilo turbokapitalizma?

Okej, ampak kje pa ni solidarnosti proti njemu? Kje pa ni boja proti sužnjelastništvu? Sistem je globalen, sistem se globalizira – ampak globalizira se tudi kontramoč. Od lanske jeseni imamo v gibanju Occupy – tudi pri nas s 15o – priložnost videti ne le nasprotovanje sistemu, temveč tudi kreativni laboratorij novih družbenih praks. Če je javnost slepa za vsebinske doprinose tega gibanja, to še ne pomeni, da jih ni.

Sami ste veliko hodili po Latinski Ameriki in se srečali s številnimi alternativnimi oblikami organizacije lokalne skupnosti. Ko sem se za potrebe tega intervjuja pogovarjal z ljudmi, sem se začudil, koliko resentimenta lahko taka stvar sproži. Tisti manj artikulirani so bentili, kaj da ma Zadnikar toliko za hodit med ’tiste svoje Indijance’, tisti nekoliko bolj artikulirani so prhnili: »Kaj ma za vandrat na pomoč Mehičanom, zakaj ne pomaga raje svojemu sosedu?«

Pa saj jaz tja vendar nisem hodil pomagat! Jaz sem se hodil učit. V tistih predelih itak ne želijo pomoči. Če bi jim kaj preveč trobil o tem, bi te bili čisto sposobni postaviti čez prag. Majevska ljudstva nasploh ne marajo preveč humanitarcev. Blazno so občutljiva tudi za produkcijo eksotike, kakršna cveti po raznih National Geographicih.

Kaj ste se konkretnega naučili, kar bi bilo možno aplicirati na našo podalpsko zaplatico?

Naučil sem se marsikaj. Fascinantno je bilo videti, kako se skupnost organizira tam, kjer države ni. To je bila radikalna izkušnja. Pri nas se je kot nekakšen nacionalni šport razvilo bentenje čez državo, in to je ob njenih mnogih pomanjkljivostih lahko v redu – ampak samo, če se zavedamo, kaj vse nam država v resnici pomeni. Kaj vse kljub vsemu našemu bentenju naredi za nas. Tega se zaveš, ko stopiš v okolje, kjer je država kot strgana cunja. Ponekod je prisotna malo bolj, marsikje sploh ne. In v takem okolju je preživetje možno samo preko solidarne skupnosti neindividualiziranih ljudi. Take skupnosti potem skušajo predstavljati kot borce proti modernizaciji, ampak to je totalen absurd. Oni želijo zgolj sami odločati, kako se bodo modernizirali. Tako kot oni tudi mi ne rabimo nikogar, ki bi nas osvobajal od zgoraj. Pri njih se je mogoče marsikaj naučiti.

Najbrž tudi zato, ker se jim čedalje hitreje približujemo?

Pogojno bi res lahko rekli tako. Meni so celo življenje razlagali, da se tretji svet razvija v našo smer. V resnici pa je postalo ravno obratno: mi, razviti, gremo v smer tretjega sveta. Tam ni socialnega sistema, ni države – štejeta samo denar in represija. Točno to se zdaj dogaja nam, ko neoliberalizem najeda samo biopolitično bazo javnega. Od šestdesetih let naprej se načrtno proizvaja nuklearna družina treh televizorjev, sosedje se pogosto niti ne pozdravljajo na ulici. Proces individualizacije je bil več kot uspešen. Kar ni bilo samo slabo, saj te takšna individualizacija emancipira od tradicionalne patriarhalne skupnosti. Se pa, ko nastopijo časi, kakršni so današnji, postavi vprašanje, ali smo neko minimalno solidarno skupnost, ki jo rabimo za kvalitetno preživetje, sploh še sposobni vzpostaviti nazaj. V Latinski Ameriki so po 500 letih odpora zelo dobro prilagojeni. Ko bodo podobne razmere zadele nas, se bojim, da preprosto nimamo razvitih dovolj ustreznih mehanizmov za amortizacijo. Upamo lahko samo, da prehod ne bo prenagel. Pri nas je nekaj malega tradicionalne vzajemnosti preživelo na podeželju, v mestih pa je že prevladala hobbesovska kdo-bo-koga borba.

Ampak koliko je sploh smiselno neke majevske tradicionalne sheme prenašati na družbo, kot je naša?

Direktno nikakor. Kje pa. Samo za začetek: tamkajšnje socialne mreže so povsem organske, naše so čedalje bolj digitalne. Ampak to ne pomeni, da se ni vredno tudi pri nas boriti za prijateljstvo in ljubezen. Ker potem bomo morda nekoč tako veseli kot tisti ljudje tam v Latinski Ameriki kljub vsej svoji revščini.

Zanimivo, da to pravite. Podobno sem ondan na neki okrogli mizi slišal govoriti Toma Križnarja. Opisoval je svoje izkušnje z ljudstvi v Afriki, ki sicer živijo v hudi bedi in pogosto v zelo konkretni fizični nevarnosti, obenem pa naj bi bila tako vesela in vitalna, da z depresivnim in morbidnim zahodnjakom sploh ni primerjave.

To bo najbrž zato, ker imajo neprimerno več in bolj kakovostnih socialnih stikov. Ne samo na podeželju, tudi v mestih. Tam v Južni Ameriki so vsi tako neznansko … proaktivni. In nabriti. Kar naprej bi nekaj poskušali, od jutra do mraka se jim absolutno nekaj da … In če jih nekje omejijo, bodo pač svoje poskušali doseči po drugi poti.

»Korporacija Thomson Reuters ima tudi pododdelek, ki spremlja objave revij ter sestavlja indekse citiranosti. In od te finančne korporacije so v številnih institucijah perifernih dežel odvisne akademske kariere.«

Okej, jaz si vseeno ne morem kaj, da se ob tem ne vprašam, če niso po teh regijah ljudje tako neznansko veseli tudi zato, ker so vseeno malo bolj naivni? Ker pač preprosto ne vejo, da je kompletna zgodovina nič drugega kot nočna mora, iz katere se skušamo zbuditi? Če samo malo parafraziram Jamesa Joycea.

Ne, niso naivni. Prej obratno. Ker ne gledajo televizije in več komunicirajo med sabo, so bistveno manj naivni. Mene tu pri nas v bistvu moti prav ta naša silna naivnost. Kakšne pravljice ljudje kupijo! Ne samo da se ne zavedajo lastnih interesov, temveč nimajo več niti svoje lastne realnosti. Tudi ko pridejo skupaj, se pogovarjajo o tem, kaj so gledali po televiziji. Ena anekdota: v neki vukojebini sredi džungle sem tam doli srečal nekega kmeta – bil je povsem ubog, prav res kot južnoameriški kmet iz ameriškega filma. Navidez povsem brez stika z moderno civilizacijo. Pa mi je vseeno znal do potankosti razložiti, zakaj jim je v zadnjem času trikrat padla cena kave. Brez interneta mu je bilo jasno vse o tem, da svetovno ceno kave v resnici določa borza v New Yorku in da Amerika zdaj subvencionira kavo iz Kolumbije, da tamkajšnji kmetje ne bi sadili koke. Me zanima, če bi ti znali naši ekonomisti tako konkretno razložiti vzroke. Ali pa bi pač samo še enkrat odžlobudrali kaj v svoji latovščini o tržnih zakonitostih, za katere še sami vedno ne vejo, kaj pomenijo.

No, to ste zdaj lepo navezali na moj naslednji sklop vprašanj, ki bi ga razširil na kompletno slovensko družboslovno akademsko stroko. Ima človek prav, če pravi, da smo od nje v zadnjih petnajstih letih, kar se tiče glasne kritične misli, dobili presenetljivo malo?

Po mojem se je spremenil sam položaj akademika intelektualca. Univerza ti je včasih dala nekakšno avro superintelektualca, ki je potem vzgojil novo intelektualno elito. Ki je potem nadzirala proletariat, ha ha ha. To bi bila industrijska paradigma. V informacijski družbi pa je delavec postal kognitivni delavec, zato univerza ne proizvaja več elite, temveč delavce. Kdor dela na univerzi, je zaradi bolonjskih procesov čedalje bolj podrejen tovarniškim mehanizmom. S prekarizacijo trga delovne sile nas je na akademskem polju tudi vse manj tistih iz prejšnjih časov, ki imamo relativno zagotovljeno eksistenco – pa še to najbrž ne za dolgo. Včasih so univerze proizvajale klasične intelektualce, ki so potem šele definirali svoje delovno področje. Po Bologni moraš za vsak učni program vnaprej jasno definirati, kakšne bodo kompetence diplomanta. Kaj bo torej padlo dol s tekočega traku. Ideološko se temu reče ’fokusiranje na študenta’, v resnici pa je to samo normiranje blaga za trg delovne sile.

Neke vrste črtna koda za človeške produkte.

Tako. Vsako blago mora imeti svojo tehnično dokumentacijo. Sami delavci na univerzi smo čedalje bolj kontrolirani preko mehanskega sistema točkovanja. V bistvu smo bolj ali manj odvisni od servisa ene same finančno-medijske korporacije. Govori se o tako imenovanih najodličnejših revijah – ki seveda to niso, nekatere med njimi so čisti šit –, ampak sámo indeksacijo citiranosti vodi korporacija Thomson Reuters. Tam se ukvarjajo pretežno s finančnimi posli, spremljanjem borznih indeksacij in knjigovodskimi posli. Imajo pa tudi pododdelek, ki spremlja objave revij ter sestavlja indekse citiranosti. In od te finančne korporacije so v številnih institucijah perifernih dežel odvisne akademske kariere.

Tako torej krojijo in oblačijo akademsko stroko?

Problem je, da po njihovem štejejo samo objave v določenih revijah, ki so seveda praviloma mainstream. Kar za naravoslovje mogoče celo ni nujno povsem slabo, pri humanistiki pa moramo vedeti, da so se največji intelektualni preboji dogajali tudi na margini, nikakor pa zgolj v angleškem jeziku. Vsekakor gre za obliko nadzora. Težko si predstavljam, da se je tak sistem sploh lahko vzpostavil brez neke oblike korupcije. A večina univerzitetnikov temu slepo sledi. Sami veste, kaj pomeni Reuters v medijih, kako močna produkcija resnice je to. Tukajšnja akademska scena pa jim je molče dodelila monopol.

Ampak če univerze proizvajajo samo še visoko standardizirano blago, kako potem človek sploh še lahko postane intelektualec v tistem starem, žlahtnem pomenu besede? Najbrž izključno sam ob sebi, v svojem prostem času?

Šolski sistem je res del političnega mehanizma. Postal je začasno odlagališče za cele generacije mladih, za katere ni zaposlitve. Je pa tudi včasih veljalo, da je treba za svoje možgane marsikaj narediti mimo sistema. Ampak škartirane mlade generacije so danes še kako obetaven bazen za politično inovacijo in upor.

Od tod torej ta optimizem, ki zmerno žari iz vas?

Jaz svoj optimizem upravičujem na podlagi celega kupa drobnih uspehov. Mene veselijo razpoke v sistemu. Recimo na področju kvalitete hrane, ki je eno ključnih vprašanj, kajne? No, nihče ne more reči, da glede tega ne prihaja do pomembnih prebojev, v Italiji in Franciji se osnovne šole že povezujejo s kvalitetnimi lokalnimi dobavitelji … Ali pa primer boja Zasavcev proti Lafargeu: kako je skupina motiviranih in informiranih posameznikov na koncu ugnala eno velikih svetovnih korporacij in lokalne pokvarjence …

Meh. Ne da si ekokrogovci ne zaslužijo spomenika. Ampak če neka korporacija domnevno leta zastruplja regijo in ji potem po letih precej divjega boja to preprečiš, vendar ni za domnevno zastrupljanje nihče kaznovan, in naj bi bilo to potem tisti en sijoči primer upora … Mislim, če so sodišča pripoznala neke konkretne kršitve, zakaj ni šel nihče v zapor?

Bolj mi gre za ljudi, ki tam živijo …

Meni pa za to, da gre končno kdo v zapor. Vključno s tistimi, ki so pisali zakone. Ker je to edini način, da se znova vzpostavijo neki minimalni standardi.

Ha ha, to je pa malo naivno. Še posebej, če vemo, da je povprečna izobrazba v slovenskih zaporih nedokončana osnovna šola. Pa ne samo v slovenskih. Sistem je neusmiljen predvsem do kurjih tatov.

Ste šli na nedavne volitve?

(v zadregi) Ha ha ha, to je zanimivo vprašanje. To je, kot če tujca vprašaš, koliko ima plače.

Če vprašaš Slovenca, dobiš ponavadi nazaj še precej bolj otrplo faco.

To so pač te intimne zadeve …

Ampak kaj v demokraciji ne bi morali biti javno odprti glede svojih volilnih izbir? O njih bi se morali veliko javno pogovarjati in izmenjevati argumente, ne pa da te svoje izbire skrivamo maltene kot vsak svojo kožno bolezen …

Ja, seveda sem šel na volitve. Šel sem, ker še vedno verjamem, da je prav iti na volitve in si izvoliti dostojnega nasprotnika. Takega, ha ha – takega vsaj približno civiliziranega.