Janša drugič

Janko Lorenci

27. 1. 2012  |  Mladina 4  |  Kolumna

To soboto bomo najverjetneje znova dobili Janševo vlado. Večina volivcev je ni hotela. Na vrh so jo pripeljali tesen volilni izid, Pahorjev ego, Jankovićeve nerodnosti, Virantovo blefiranje in še kaj.

Začela bo z dobršno dozo nezaupanja in neprijetnih spominov na Janšev prvi mandat. To je slaba popotnica. Zaupanje v oblast je ključna postavka, zlasti če so razmere krizne, če so potrebne reforme, ljudstvu pa bo predvidoma šlo še slabše.

Od dobre vlade bi v takih časih pričakovali, da bo temeljito in pošteno ocenila razmere, nato pa prebivalstvu sporočila, kaj ga čaka. Vsebinske prioritete bi bile nekako take: stop za krčenje gospodarstva, postopno uravnoteženje javnih financ, ohranitev močnega javnega sektorja, znosno ravnotežje med reformami in socialno državo. Način vladanja: več pravnosti, dialoškosti in temeljnega poštenja.

Od Janševe vlade pričakujemo malo od naštetega. Deloma zaradi sestave celotne koalicije, predvsem pa zaradi narave in ravnanja SDS v prvem mandatu in v opoziciji. Državo je vlekla navzdol materialno in psihološko.

Mandat bo težak, iz objektivnih in subjektivnih razlogov.

Vlada bo v trojnem primežu krize Zahoda in EU ter naših lastnih težav in anomalij. Zunanje okolje je dramatično negotovo. Doma smo v recesiji, brezposelnost je visoka, prihranki kopnijo, posojila za državo in podjetja se dražijo, trošimo več, kot ustvarjamo.

Glede reform bo Janševa vlada verjetno na boljšem kakor Pahorjeva. Sindikati so popustljivejši, javnost se je precej streznila, opozicija ne bo tako razbijaška, kot je bila SDS.

Reforme bodo dvorezne. Nekatere so nujne, hkrati pa obstaja nevarnost, da bodo zlorabljene za ideološko pogojeno krčenje in privatizacijo javnega sektorja, odpravljanje socialne države, večanje ne–enakosti, hitro razprodajo »srebrnine« itd. Skupno ime za to je pospešena neoliberalizacija. Da vrhovi te koalicije (SDS, Virantova stranka) niso ideološki, je utvara in prevara. Sloveniji grozi, da bo pod krinko premagovanja krize doživela silovit prelom v surovejšo varianto kapitalizma. Z Virantovo stranko v Janševi koaliciji se trdi slovenski neoliberalci vzpenjajo na odločilne položaje. SDS tako že drugič dviga neote v oblastno sfero. Prelom, ki ga podpirajo tudi impulzi iz EU, lahko prepreči samo oster odpor sindikatov, opozicije in javnosti.

Grozi tudi nazadovanje demokracije. SDS je nedemokratična stranka s porazno politično kulturo, v koaliciji pa bo bog in batina. Njen pritisk se bo po pričakovanju znova usmeril proti neodvisnosti medijev, pravosodja, nadzornih institucij itd. V družbi se bo, čeprav verjetno teže kot prvič, spet širil pod Pahorjem pozabljeni strah pred oblastjo.

Dvomimo, da bi se druge članice koalicije kljub sedanjemu Virantovemu čivkanju temu znale ali hotele učinkovito upreti. Zato tudi ni pričakovati izboljšanja glede bolj izmuzljivih, a za zdravje in razvoj družbe ključnih stvari, kot so pravnost, korupcija, meritornost, politična kultura itd. Izkušnje napovedujejo, da se bo zgodilo nasprotno. Ta grožnja bo posebej izrazita, če bo EU še naprej tonila v težave.

Izjemno pomembna bo seveda tudi konkretna sestava vlade. Po predvidenih ministrih sodeč bo manj sposobna od Pahorjeve. Gospodarska ekipa je bleda, za nekatere kar nevarna. Vlada kljub izdatni večini v parlamentu verjetno ne bo stabilna, pač zaradi kriznih razmer, nemira v družbi in od-cveta-do-cveta strank (Virant, Erjavec). Janša sicer zna vzdrževati koalicijsko disciplino bolje od Pahorja in res je vladal ves mandat. Toda ekonomsko in socialno so bili tisti časi v primerjavi s sedanjimi nebeški.

Do nove oblasti ne gre biti lažno prizanesljiv ali upajoč. Dobivamo nevarno kombinacijo: omejeno sposobno, omejeno demokratično, prejkone nestabilno oblast z nizko stopnjo integritete in javnega zaupanja, vse to v hudi globalno-lokalni krizi in krizi EU. Če bo ta po nemškem diktatu še naprej vodila zgrešeno protikrizno politiko (za nas in druge članice samomorilsko zategovanje pasu, ki onemogoča rast), nima Janševa vlada s svojimi značilnostmi skoraj nobene možnosti, da bi nas potegnila iz ekonomske krize ali vsaj zavrla nazadovanje. Kvečjemu bo sprožila oster socialni boj. Velike težave bi imela tudi Jankovićeva vlada, ki pa vsaj ne bi prinesla grožnje ostre neoliberalizacije in krčenja demokracije.

Ob vsem nezaupanju do nove oblasti se opoziciji in vsem drugim skeptikom vsiljuje konstruktivna drža, ne pa Janševa opozicijska strategija – čim slabše, tem boljše. To so te značilne perverznosti; Janša v opoziciji mesari in računa, da drugi ne bodo taki, ko bo na oblasti sam. In račun se mu izide. Kakorkoli, njegova oblast bo pač tu, edina bo in manj kozlov ko bo ustrelila, boljše bo za vse.

Sicer pa ostaja nekaj prostora tudi za optimizem. Prvič, volitve se niti niso končale tako slabo. Janković je opravil svoje poslanstvo – Janši je preprečil doseči zloglasno ustavno večino, ki bi mu omogočila vsakršno lomastenje. Drugič, nova oblast bo na prihodnjih volitvah skoraj neizbežno pogorela in Janša bo odtaval v zgodovino, to pa je eden od pogojev za ozdravljenje celotne slovenske politike. Tretjič, drugi Janšev mandat bo priložnost za organsko rast nove ali temeljitejšo preobrazbo sedanje politike. To zadeva zlasti levico, ki se ne more utemeljevati predvsem na protijanšizmu. Normalizacija desnice pa bo z Janševim premierstvom znova odložena.