Esteblišment

Jurij Gustinčič

27. 1. 2012  |  Mladina 4  |  Pod črto

Pojem se lahko prevede v vse vsaj nekoliko razvite jezike, je pa svetovno znan v tej svoji inačici. Znan in neznan. Nikomur še ni uspelo pojasniti, kaj točno pomeni, izgovori pa se skoraj vedno s prepričanjem, da esteblišment stoji nad vsem drugim v državi, da ureja tok zgodovine narodov čez glave političnih strank.

Za nekatere narode vemo brez omahovanja, da ga imajo. Pri drugih to ni povsem jasno, a takrat tudi ni jasno, ali se je njihova družba resnično razvila. O Angležih bomo pri tem še najmanj ugibali, kar že je, pač je, ima pa vsekakor na vrhu kraljico. Ne mislim na katerokoli kraljico, marveč na sedanjo, o kateri se je nekoč celo govorilo, da ima raje laburiste kot torijce. No, morda so to govorili le zato, da bi zbodli gospo Thatcherjevo, ki je takrat stanovala na Downing Streetu in se obnašala, kot da je ona britanski esteblišment … Angležem se je tudi posrečilo, da so ob razpadu imperija na njegovem mestu ustvarili commonwealth, o katerem je znani konservativec lord Hailshame skrivnostno rekel, da je nekaj, kar se »ne more posploševati in česar ni mogoče točno ugotoviti«.

Pri drugih narodih, ki si jemljejo mesto v prvi vrsti, je pri vsakem drugače. Francozi imajo administrativno šolo, iz katere naj bi izhajali, med drugimi, tudi ljudje, ki jih bodo imeli za esteblišment. Imajo vsekakor nekaj, kar jih postavlja nad politične stranke. Rusi so v sovjetskih časih imeli člane CK – kdo ve, ali je bil to tudi esteblišment in ali je bil režim tega sploh zmožen. Režim, ki je prvega dne druge svetovne vojne vsem državljanom, tudi članom CK, odvzel radijske aparate, da bi prek zvočnikov poslušali en sam program, ki ga je odrejal Stalin. Kakšen esteblišment pa bi to bil, če njegovi člani ne bi imeli še kakšnih drugih informacij!

Pri današnjih Nemcih me najbolj moti, da ne morem niti zaslutiti, ali imajo nad strankami in gibanji tudi esteblišment. Je imela gospa Merkel pred očmi svojo posebno vladajočo strukturo, nejasno, a vendarle obstoječo, ko je gospoda Wulffa kratko malo porinila na predsedniški položaj, s katerega lahko zaradi afer vsak čas pade? In če je v esteblišmentu, koliko je vreden tak esteblišment? Iz njega je najbrž že padel gospod zu Guttenberg. Kako je z esteblišmenti v drugih državah, si niti ne moremo predstavljati. Kakšen je kitajski, denimo. Saj ni mogoče, da ga taka velesila sploh nima. Ah, da, Američani. Skoraj si ni mogoče predstaviti, da česa takega nimajo, je pa, če ga imajo, zelo zapleten in včasih komaj učinkuje. Za las je lani manjkalo, pa republikanci in demokrati ne bi sprejeli državnega proračuna za prihodnje leto in bi velika sila kratko malo finančno obtičala v zapovedanem bankrotu. Je takrat zadnji hip zadevo olajšal neki esteblišment?!

Narodi, ki hočejo veljati za razvite in z očitno prihodnostjo, potrebujejo tudi esteblišment. Nacionalni esteblišment.

Vsekakor, če to Američani imajo – sam sem prepričan da ga imajo, čeprav si niti ne morem predstavljati, kdo so njegovi člani –, je prav gotovo vezano na denar. Denar v najboljšem pomenu besede in pojma. Denar, ki odreja konture slovitega ameriškega sna. Tistega sna, ki ga je najbrž imel v mislih že republikanski predkandidat za izgon Baracka Obame iz Bele hiše, Mitt Romney, ko je te dni med drugim slovesno dejal: »Nič nisem podedoval, kar imam, sem zaslužil.« Zaslužil je veliko milijonov. Ameriški sen.

Skratka, z vsem, kar sem napisal, sem hotel samo namigniti, da narodi, ki hočejo veljati za razvite in z očitno prihodnostjo, poleg vseh dolgočasnih demokratskih vrlin, kot so na primer politične stranke, potrebujejo tudi esteblišment – nacionalni esteblišment, tako nekako. Tu prihajamo do samega bistva našega problema. Ali so znamenja, v zadnji volilni krizi, ali se vidijo konture nečesa, kar bi utegnilo spominjati na to skrivnostno telo, ki nima točnih obrisov in je prav zaradi tega tako močno.

Le kaj se je zgodilo takšnega, da bi pri nas lahko veljalo za konture nekega skrivnostnega telesa, ki kraljuje nad vsem drugim? Samo ene stvari se človek spomni, ta pa ne deluje najlepše. Na zadnjih volitvah se je zgodilo nekaj, kar se narodom nenapovedano pripeti v času stiske. Na čelo nove stranke so izvolili osebo, ki prav gotovo ni prišla iz esteblišmenta, nasprotno, tisti, ki vodijo politiko, niso imeli o njej posebno laskavega mnenja. Šef stranke, ki je vladala pred volitvami, je celo pohitel z izjavo, da mu zmagovalec ni všeč. Je preveč avtoritaren. Kar se je dogajalo potem, vse do zadnjih dni, je kazalo na izredno solidarnost ljudi, ki so drugače zaverovani v svoje lastne stranke. Čutilo se je, kazalo se je, da obstaja val odpora proti novemu človeku. Da, novemu človeku. Ta človek kratko malo »ni naš«.

Vse je potem teklo tako, kot bi se dalo predvideti, če bi se med sabo strinjali, pač nismo razvit narod, imamo stare navade še iz časov, ko je bilo naše okolje popolnoma kmečko. Znamo se združiti proti nečemu, kar ni naše. Takrat smo pripravljeni na vse, kar se je v velikem svetu doživelo le v zakotnih predmestjih kakšnega Čikaga, pred sto in več leti. Brez besed so se udeleženci političnega spektakla dogovorili, da tistega nenašega človeka že ne bodo pustili naprej (noter).

Da bi bila predstava popolnoma uspešna, da nihče ne bi izdal nedogovorjenega dogovora, so nekatere stranke uporabile sredstvo neglasovanja, ki ni prepovedano, bi nas pa vseeno lahko spravilo na sramotilni oder, prav blizu Viktorju Orbanu, ki ga sedaj obdeluje Evropska unija. No, morebiti pa je to vendarle bilo znamenje, da smo prišli do ustvarjanja esteblišmenta. Kakršen je, takšen pač je. Je naš.