Marčeve ide

zelo za

Kaj bomo pa zdaj?

Če ste opazovali slovensko predvolilno kampanjo in povolilno licitacijo, ki je itak izgledala kot nadaljevanje predvolilne kampanje, potem ste videli politično korupcijo, zvijanje demokracije, manipuliranje, šikaniranje in izsiljevanje, dvojne in trojne igre, umazane trike, igre moči, zakulisne kupčije, taktiziranje, nenačelnost, oportunizem, egoizem in cinizem. Ironija je v tem, da so vsi ti politiki obljubljali, da vam bodo izboljšali življenje – in seveda, da bodo spremenili svet. Ironija je precej hujša, če se niste vprašali: ali lahko kateri izmed teh politikov izboljša naša življenja?

Pred sabo ste imeli le politike, ki so delali vse, da bi izboljšali svoja življenja, in ki bodo na koncu, podobno kot Bill McKay (Robert Redford) po volilni zmagi v Kandidatu, začudeno vprašali: »Kaj bomo pa zdaj?« Bill McKay je demokrat, toda lahko bi bil tudi republikanec – in na koncu, ko bi zmagal, bi si zastavil isto vprašanje. Vse to, kar ste videli v slovenski predvolilni/povolilni kampanji, lahko zdaj vidite tudi v Marčevih idah, ki popisujejo ameriško predvolilno kampanjo – ne direktno kampanje za predsednika, ampak za predsedniškega kandidata demokratske stranke. Kampanja gre proti koncu, tako v igri ostaneta le še dva, pensilvanski guverner Mike Morris (George Clooney) in arkansaški senator Ted Pullman (Michael Mantell). Kdor bo zmagal, bo demokratski predsedniški kandidat. Odločilen bo Ohio, za osvojitev Ohia pa bo odločilna podpora vplivnega južnokarolinskega senatorja Thompsona (Jeffrey Wright), ki mu obe strani obljubljata visok položaj v novi administraciji. Ker pa je film posnet po gledališki igri Beauja Willimona (Farragut North), ki je – v različnih, bolj ali manj nižje rangiranih funkcijah – menedžiral predvolilne kampanje demokratskih kandidatov, Hillary Clinton, Howarda Deana, Billa Bradleyja in Charlesa Schumerja, tudi na vse licitacije, zvijanja demokracije, manipuliranja in politično korupcijo, ki sledijo, pogledamo skozi oči Stephena Meyersa (Ryan Gosling), mladega, nižje rangiranega menedžerja Morrisove kampanje, ki ga druga stran – Paul Giamatti! – zapeljuje in snubi: Hej, delaš za napačnega človeka! V resnici je tak kot vsi ostali politiki! In res, Morris, liberalni populist in idealist velikih besed, energični in artikulirani »novi obraz«, ki obljublja »novo politiko«, je tipični pozerski demokrat: ne le da izgleda kot ritualni remiks demokratskih predsednikov in predsedniških kandidatov (Bill Clinton, Hillary Clinton, Howard Dean, John Edwards, Bill Bradley, Barack Obama), ampak je njegova usoda v vsakem trenutku in vsaki situaciji povsem odvisna od potez njegovih menedžerjev in strategov. Brez njih ga ni. Brez njih ne ve, kaj narediti – sam nima rešitve. Ko se stvari zapletejo in ko vrag vzame šalo, lahko računa le na lucidnost in genialnost svojih malih machiavellijev. Politiki, ki pravijo, da bodo spremenili svet, običajno nasedejo svoji samopodobi in svoji mitomaniji, toda na koncu jih vedno reši to, da nihče noče, da bi kdo svet spremenil.