Sam Shepard: Dan izmed dni

+ + + +

Samotni Zahod

Shepard, glasbenik, plodovit in tudi pri nas precej uprizarjan dramatik, igralec, avtor scenarijev za kultna filma Paris, Teksas in Ne hodi mi trkat, se v zbirki faktov, okruškov zgodb in opisov eksterierjev potika skozi različne pokrajine Severne Amerike, po cestnih prostranstvih in manjših mestih, motelih, avtocestnih počivališčih, okrepčevalnicah za tovornjakarje, po notranjosti glave, ločene od telesa, po zaledenelih in od sonca razbeljenih puščavah – po krajih, kjer sta samota in občutek izločenosti ostro navzoča.

Fragmenti nas postavijo v prostor, ki je strašno odprt na vse strani, torej svoboden, nezamejen, vendar vanj vrženi posamezniki niso zadovoljni, bremeni jih preteklost, s katero se nočejo so–očiti, v podtonu njihovega rezoniranja so podobe iz slej ko prej zavožene preteklosti, vračanja so polna nelagodja, njihova drža pa izločena, brezstrastna, eksistencialno razprta in ranljiva. Čeprav to z možatostjo prikrivajo, se pogosto znajdejo v absurdu in atmosferi, ki jo zakoliči že Beckettov uvodni citat. Ali pa so kot pripovedovalci povsem umaknjeni, ujede na nebu, rejci konj in sodobni kavboji s pikapi, vse drvi kot pri preklapljanju kanalov, brez intence, fenomeni drug čez drugega, slika izriva, slika prekriva sliko.

Shepard pri svojem literarnem kartografiranju Amerike, predvsem njenega posodobljenega motoriziranega Zahoda, na katerem so divjost zamenjali nemir, nestrpnost, nesposobnost ostati na enem mestu, tudi zabris in odsotnost, uporablja različne tehnike. Te segajo od dialogov, prav dramskih, do poezije in krajših fragmentov, enkrat navdihnjenih z veliko belo zgodovino, vendar spisanih s stališča njenih žrtev, drugič skoraj zaokroženih kratkih zgodb. Nekateri motivi presevajo in se verižijo skozi vso knjigo, potem gre spet za popise krajev in srečevanj ljudi, spodletela druženja in mimobežnosti, nesporazume. Pripovedna lega se ves čas menja in preliva, tudi ko mislimo, da smo pri opisih prikolic, v katerih se pripravljajo filmski igralci, ali v spominih na očeta ugledali Sheparda, kot (oziroma kolikor) ga poznamo, se nam potem izmuzne v literarnost. Kakor naključnim sopotnikom se nam v svoji trdni in navzven heroični, navznoter pa precej bolj negotovi drži ne pusti zagrabiti, vedno se umakne za jekleni izraz na obrazu ali za masko literature. Ta je izpisana surovo, škrto, neprizanesljivo, formalna razdrobljenost in fragmentarnost kažeta neko drugačno, neurbano in v ritualih skoraj arhaično podobo razpršenosti, posameznika in ameriške krajine.