Eric Hobsbawm: Čas revolucije: Evropa 1789-1848

+ + + + +

Zgodovina, ki preseneča.

Delo namreč ne pripoveduje zgodovine držav, vojn ali režimov, kot smo jih vajeni. Osrednja topika je vsakdanje življenje, seveda tudi na ravni posvetne ideologije in religije. Francoska revolucija je zatresla fevdalni red v tem, da so odtlej veliko širše množice dobile možnost družbene promocije. Izobrazba, umetnost in vojaški poklic so bile nove poti, ki so pogumnim in talentiranim odpirala nove življenjske zgodbe. Toda, to ni bila edina Evropa.

Bile so nove množice revežev, ki jih je prinesla industrijska revolucija. Tudi revež je imel tri možnosti: da si prizadeva postati buržuj, da propade, ali pa se upre. Zmagovala je v večini druga. Do neslutenih razsežnosti se je razmahnil alkoholizem, po dolgi dobi so spet začele kositi nalezljive bolezni. V Glasgowu npr. do l. 1818 niso zaznali epidemij tifusa, potem pa so v naslednjih tridesetih prihajale v valovih kolera, tifus in mrzlica. Siromaštvo in slabša prehrana, ki so jo imele množice po mestih, je terjala svoj davek. Pri čemer buržoazija tega sploh ni opazila, ker je živela v ločenih imenitnih delih mesta. Revne delavske množice, predvsem pa koncept zemlje sta najmočnejši poglavji. Kmet je bil v zahodni Evropi resda rešen priklenjenosti na zemljo, toda za novo ideologijo ni smel ostati na zemlji, ki bi jo svobodno obdeloval in s hrano trgoval. Vpeljevali so zakone, s katerimi so podeželskim revežem napravili življenje tako neznosno, da so se množično selili v mesta in sprejemali vsakršno ponujeno delo, za kakršnokoli ceno.

Solidarnost, sindikalna gibanja, stavke in pošast komunizma so potem privedli do revolucij 1848, ki so enormne razlike med prebivalstvom začele zmanjševati z elementi socialne države.

Sodobnost vedno najdemo že v zgodovini.