Konec evropskega sna
Zakaj neoliberalci in neokonservativci kujejo vse tiste grozljivke o socialni državi in kako je levica, ki ni hotela zapasti skušnjavi potencialne stalinizacije, desnico prepustila skušnjavi potencialne fašizacije
Socialna država je kapitalizmu in prostemu trgu le v napoto. Socialna država je strošek, stroške pa je treba nujno zmanjšati. (na fotografiji demonstracije v Bruslju junija 2011)
© Profimedia
Za revolucijo morajo razmere dozoreti. Tako je govoril Marx. In potem je čakal, da bodo razmere dozorele. Nekajkrat se je zdelo, da so dozorele, a do revolucije potem ni prišlo. Razmere pač niso dovolj dozorele. Čakal je in čakal, a ni dočakal.
Podobno je razmišljala sodobna socialdemokracija. Čakala je, da bodo razmere dozorele. Za revolucijo? Ne, ampak za volilno zmago. Levica je računala, da bo profitirala s krizo kapitalizma. Ali bolje rečeno: računala je, da bodo ljudje v njej prepoznali odgovor na krizo, da bodo torej v njej videli rešiteljico. Zdelo se je logično. Ko kapitalizem odpove, je čas za levico, za socialdemokracijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.