Konec evropskega sna

Za revolucijo morajo razmere dozoreti. Tako je govoril Marx. In potem je čakal, da bodo razmere dozorele. Nekajkrat se je zdelo, da so dozorele, a do revolucije potem ni prišlo. Razmere pač niso dovolj dozorele. Čakal je in čakal, a ni dočakal.

Podobno je razmišljala sodobna socialdemokracija. Čakala je, da bodo razmere dozorele. Za revolucijo? Ne, ampak za volilno zmago. Levica je računala, da bo profitirala s krizo kapitalizma. Ali bolje rečeno: računala je, da bodo ljudje v njej prepoznali odgovor na krizo, da bodo torej v njej videli rešiteljico. Zdelo se je logično. Ko kapitalizem odpove, je čas za levico, za socialdemokracijo.

Samo pomislite, kako izgleda Evropa: dolžniška kriza, osebna zadolženost, visoka brezposelnost, kopičenje začasnih, nestabilnih, nezaščitenih delovnih mest, vse nižji in vse bolj stresni življenjski standard, vse hujša depresija, dramatično socialno razslojevanje, deregulacija in privatizacija, vzpon plutokracije, kleptokracije in oligarhije, katastrofalni neuspeh prostega trga, panika, protesti in demonstracije, odpor do reform in restriktivne politike varčevanja, Indignez vous!, spodkopavanje in izginjanje socialne države, ki je bila vse od konca II. svetovne vojne temelj evropske stabilnosti. Ni kaj, razmere so dozorele. Politični oder je bil pripravljen za zmago socialdemokracije.

Zgodilo se je ravno nasprotno: razmere so dozorele, toda ne za levico, ampak za desnico. Evropa je skrenila na desno. Pred desetimi leti, ko se je dvajseto stoletje lomilo v enaindvajseto, je bila socialdemokracija na oblasti v dvanajstih izmed petnajstih dežel Evropske unije – zdaj, leta 2012, je ravno nasprotno. Volivci v socialdemokraciji niso videli odgovora na krizo, kaj šele rešiteljico. S krizo kapitalizma je profitirala desnica. Socialdemokracija je mislila, da se bodo ljudje uprli kapitalizmu, a uprli so se njej.

Zakaj socialdemokracija ni izkoristila epohalne krize kapitalizma? V zraku so različne razlage: ker se je izčrpala, ker je opravila svojo zgodovinsko misijo, ker je zavrgla svoja načela in se prepustila oportunizmu, ker ni znala voditi, ker se je omejevala le na boj za svobodo in človekove pravice, ker se je delavski razred, glavni volivec socialne demokracije, zelo skrčil (deindustrializacija, serijsko zapiranje tovarn, pandemični odliv delovnih mest v tretji svet ipd.), ker so sindikati izgubili moč in vpliv in ker je tudi sama – ironično! – sodelovala pri reševanju kompromitiranega kapitalizma. Kako je to počela, vemo: z vsiljevanjem strukturnih reform, deregulacije in privatizacije, odpravljanjem socialne države in glorificiranjem prostega trga (»preveč se zapiramo«, »nismo konkurenčni«, »stroški dela so previsoki«, »tujih investicij ni«). Spomnite se le Pahorja.

Politični oder je bil pripravljen za zmago socialdemokracije. Zgodilo se je ravno nasprotno: Evropa je skrenila na desno.

Zakaj je spodletela? Ker je skušala krizo kapitalizma reševati po demokratični poti – medlo, megleno, kompromisno, z mehko roko. Spomnite se le Pahorja. Mu niso očitali, da je premehak in premalo odločen, preveč strpen in premalo avtoritaren? Absolutno. In zakaj se socialdemokracija ni zatekla k trdi roki? To bi preveč spominjalo na komunizem, stalinizem in totalitarizem, na mračne demone preteklosti, s katerimi jo povezujejo, takih asociacij pa si socialdemokracija ne želi več.

Evrokalipsa

V neoliberalnih in neokonservativnih krogih, pa tudi v krogih krščanske desnice, se zdaj napol konspirološko namiguje, da je v resnici socialdemokracija ta, ki je kriva za krizo, zlom in zaton Evropske unije. To »razkriva« tudi knjiga Po padcu (After the Fall), povsem sveži bestseler, ki ga je napisal Walter Laqueur, ameriški zgodovinar nemško-judovskega rodu, ekspert za Evropo, sicer ljubljenec neoliberalne in neokonservativne srenje, tako da ne preseneča, da lahko na ščitnem ovitku najdete hvalnice, ki jih Laqueurju pojejo nekdanji ameriški zunanji minister Henry Kissinger, zgodovinar Niall Ferguson ter revije in časopisi Wall Street Journal, National Review in American Conservative, biblije neoliberalne in neokonservativne publike, ki se več kot strinja s tem, da je z Evropsko unijo vse narobe.

Apokaliptično mantro o tem, da je z Evropsko unijo konec, poznate:

* EU je v zatonu,

* združitev ni zares uspela,

* himna in zastava se nista prijeli,

* nacionalne države se niso hotele odreči svoji suverenosti,

* optimizem je bil prenagljen,

* evro visi,

* EU je šibka, utrujena, izčrpana, inertna, letargična in slabo upravljana, brez identitete, ega, substance, samozavesti, volje do moči in prihodnosti, le papirnati tiger, le politični palček brez jasne in odločne zunanje politike (če hoče Obama poklicati EU, nima koga poklicati), le finančna družba z omejeno odgovornostjo, le muzej oz. disneylandski tematski park za azijske turiste,

* predsednika in zunanje ministrice EU nihče ne prepozna (tako da telesne straže sploh ne potrebujeta),

* Britanija je bližja Ameriki kot Poljski,

* evropsko gospodarstvo ni konkurenčno,

* »evropski model«, ki naj bi bil zgled za ves svet, ni več zgled niti za samo EU,

* napoved, da bo 21. stoletje evropsko (tako kot je bilo 20. stoletje ameriško), je bila le iluzija.

In seveda: evropski sen – ta razsvetljenski miks promoviranja strpnosti, človekovih pravic, socialne države, pravičnosti, altruizma, solidarnosti, sodelovanja, kolektivizma, humanitarnosti, zanašanja na diplomatsko urejanje sporov, multikulturalizma, skrbi za manjšine, ekologije in mirovništva, ki naj bi v 21. stoletju zamenjal ameriški sen – je trčil ob realnost. Ali bolje rečeno, trčil je ob sveto trojico: ob neoliberalizem, ki oznanja, da bo prosti trg rešil vse probleme, neokonservativizem, ki trdi, da zahodni način življenja potrebuje močno vojsko, globalno deregulacijo in imperialne ambicije, in krščanski fundamentalizem, ki uči, da je socialna država – recimo socializirano, univerzalno zdravstveno zavarovanje – kršitev desetih božjih zapovedi.

Evropski sen je mutiral v evropsko nočno moro. Evropa je zaspala – in se zbudila s krikom: na desni. In ko je spala in sanjala, je spregledala to, kar je spregledala tudi evropska socialdemokracija. Spregledala je, pravi Walter Laqueur, vse usodne zgodovinske spremembe.

* Spregledala je, da nastaja »novi svetovni red«, v katerem si demilitarizacije in pacifizma ne moreš privoščiti, v katerem vojaško-obrambne iniciative ne moreš prepuščati drugim, še najmanj Združenim narodom, in v katerem to, da igraš »civilno« ali pa »moralno velesilo« (in da verjameš v kantovski »večni mir«), ne zadošča.

* Spregledala je, da sta se pojavila dva ekonomska giganta, Kitajska in Indija, ki nista ravno častilca evropskih vrednot (demokracija te ne krepi, ampak šibi, moči ti ne daje, ampak ti jo jemlje, ugotavljajo Kitajci, ko gledajo »zaton« EU).

* Spregledala je, da je postala energetsko preveč odvisna od Rusije in Bližnjega vzhoda, ki nista niti jamstvo globalne stabilnosti niti ljubitelja demokracije.

* Spregledala je, da sama Turčijo – novega azijskega tigra – potrebuje bolj, kot pa Turčija njo (v turških filmskih spektaklih so Evropejci in drugi zahodnjaki itak bad guys).

* Spregledala je, da z Ameriko še ni konec – naivno je mislila, da bo z zatonom Amerike profitirala in da ji bo bolje, če se bo od Amerike, agresivnega, brezčutnega, arogantnega, kompromitiranega, lunatičnega, zablodelega in kužnega imperija, čim bolj distancirala (če bo kritizirala njen imperializem, njen militarizem, njen unilateralizem, njene vojne, njeno zagovarjanje Izraela, njeno orjaško zadolženost, njeno koruptivnost ipd.).

* Spregledala je, da Obama ni rešitev – Obama se za EU in njeno prihodnost ne meni kaj prida (ni atlantski, ampak pacifiški predsednik).

* Spregledala je, da se preveč zapira in birokratizira, evrokratizira, da svojo ekonomijo duši z regulacijami (tako da vse bolj spominja na Sovjetsko zvezo).

* Spregledala je, da se v Afganistanu in Iraku brani tudi EU in da se 15. februarja 2003 z množičnim evropskim protestom proti napadu na Irak ni rodila nova evropska nacija.

* Spregledala je, da je s svojo amorfnostjo in neformalnostjo kot ustvarjena za zunanja izigravanja in izsiljevanja.

* Spregledala je, da širitev demokracije in človekovih pravic ni rešitev – arabska pomlad je bila le fatamorgana, v Združenih narodih pa zdaj že krepka večina članic redno nasprotuje evropskim resolucijam o človekovih pravicah.

* Spregledala je, da se njena populacija stara in da prihaja do tektonske demografske spremembe, ki pritiska na penzije in socialno državo.

* Spregledala je, da ključ do znižanja cene bližnjevzhodne nafte ni v rešitvi izraelsko-palestinskega vprašanja.

* Spregledala je, da jo vsi zavračajo in ignorirajo, da postaja irelevantna in da je zunaj Evrope ni.

* Spregledala je, da je njena retorika v obratnem sorazmerju z njenimi dosežki.

In seveda: spregledala je, da svet noče evropskih vrednot – in da noče evropske ideologije. Spregledala je torej to, česar neoliberalci in neokonservativci niso spregledali – da EU potrebuje novo ideologijo. Da potrebuje indoktrinacijo. Kot nekdanje komunistične dežele. Kot Severna Koreja. Ko Laqueur popisuje usodne »spreglede« in defekte Evropske unije, izrisuje sliko nove ideologije, ki jo mora dobiti Evropska unija. In katera je evropska vrednota, ki je svet noče? Ali bolje rečeno: katere evropske vrednote svet najbolj noče? Točno: socialne države. Laqueur stalno ponavlja, da EU ni spregledala, da si socialne države ne more več privoščiti, da je predraga in prehudo breme, da EU zaradi nje ni več konkurenčna, da je bila le balon, ki je počil, in da Evropo pelje v propad in zaton. Logično: socialna država je kapitalizmu in prostemu trgu le v napoto. Socialna država je strošek, stroške pa je treba nujno zmanjšati.

Konec zgodovine

To pa je povezano še z enim usodnim »spregledom«. Kot namreč pravi Laqueur, je EU spregledala, da so v EU nastale masivne »paralelne družbe«, ki jih sestavljajo imigranti, pretežno kakopak muslimani. In ti imigranti za evropsko ekonomijo niso rešitev, ampak problem: nočejo se prilagoditi, integrirati in asimilirati, držijo se svoje skupnosti, svoje tradicije in svojih običajev, govorijo le svoj jezik, svoje običaje – recimo šeriatsko pravo – pa skušajo vsiliti tudi drugim. Nič, novo ideologijo je treba podkrepiti in argumentirati, Evropejce, ki še verjamejo v socialno državo, pa je treba prestrašiti: imigranti spreminjajo profil Evrope! Evropejci se v svoji domovini počutijo kot tujci!

Da bi bil »argument« dovolj učinkovit, dobimo tudi kopico alarmantnih podatkov in statistik: muslimanska populacija se bo v EU do leta 2025 povečala za 37 odstotkov, v Peckhamu, v katerem se je 25 let dogajala popularna britanska TV-serija The East Enders in v katerem so živeli sami belci, sedaj živijo le črnci in Azijci, Bruselj, v katerem se 55 odstotkov otrok rodi imigrantom (tako kot v Londonu), se nekaterim zdi kot Bejrut ali Istanbul, v nekaterih britanskih mestih, recimo v Birminghamu in Leicestru, bo do leta 2020 več imigrantov kot domačinov, judje v nekaterih evropskih mestih živijo v strahu pred muslimani (Malmo, Anvers), v evropskih zaporih je nesorazmerno veliko muslimanov, 80 odstotkov kriminala na londonskem metroju zagrešijo afriški imigranti, nekateri islamisti napovedujejo, da bo Evropa arabski kontinent, Evrabija, nekatera britanska in nemška sodišča v civilnih tožbah že sprejemajo dikcijo šeriatskega prava, Kirsten Heisig, berlinska sodnica, ki se je borila za pravice imigrantov, pa je raje naredila samomor, kot da bi priznala svojo »napako«.

A to še ni vse. EU je tudi spregledala, da bi se morala obnašati kot druge države, recimo Japonska ali Singapur, ki gostujoče delavce sicer sprejemajo, a ne pustijo, da bi ostali. Spregledala je, da v imenu svoje strpnosti tolerira nestrpnost, recimo muslimansko diskriminiranje žensk (EU se samocenzurira, preveč je permisivna in politično korektna). In spregledala je, da liberalci, zagovorniki strpnosti in multikulturalizma, imigrante zagovarjajo le zato, ker z njimi sploh nikoli ne pridejo v stik. Ergo: strpnost ni rešitev, ampak problem, ker imigrantov ne sili v integracijo in asimilacijo. In zakaj se imigranti ne asimilirajo? Ker jih je socialna država preveč razvadila – in ker v EU prihajajo prav zato, da bi uživali beneficije socialne države! Še huje: imigranti so veliko prispevali h krizi. Hej, muslimanke ne delajo, ker ne smejo iz hiše!

Levica je skušala krizo kapitalizma reševati po demokratični poti – medlo, megleno, kompromisno, z mehko roko. Spomnite se le Pahorja.

Ergo: ukinite socialno državo, pa se boste znebili imigrantov! Če se sprašujete, katero publiko s to »analizo« cilja in teši Walter Laqueur, potem imate odgovor na dlani: taisto, na katero je ciljala in ki jo je tešila »analiza« ne ravno enigmatičnega esdeesovega »Tomaža Majerja«. Kriza, v katero je zašla EU, se tu ne kaže le kot pretveza za izgon imigrantov, restriktivno imigrantsko politiko in končno rešitev imigrantskega vprašanja, ampak tudi za končno rešitev socialne države.

Evropa se je leta 1945 poslovila od fašizma, leta 1989 pa še od komunizma. Toda s padcem komunizma je postala nepotrebna tudi socialna država, ki je v zahodni Evropi po II. svetovni vojni preprečevala koketiranje z idejo komunizma – svojo zgodovinsko vlogo je opravila. Ideološko ni bila več smiselna. Problem je seveda v tem, da socialna država ni imela le ideološke funkcije, ampak tudi socialno: nevtralizirala je socialne strese in socialno razslojenost, blažila tržne ekscese, skrbela za prerazporejanje družbenega bogastva, uravnavala ravnotežje med državo in trgom, med ekonomsko svobodo in socialno enakostjo, med rastjo in stabilnostjo, obenem pa talila frustracije, ki so v tridesetih letih, v času velike finančne in gospodarske krize, pripeljale do vzpona fašizma in II. svetovne vojne.

Laqueur, ki – tako kot neoliberalci – ne skriva, da se je zaton Evrope začel v trenutku, ko je po II. svetovni vojni dobila socialno državo, grozilno pristavlja, da bi prehuda erozija socialne države bržkone pomenila konec evropskega načina življenja, kar bi vodilo v politične potrese, nasilje in kri, konec demokracije in parlamentarnega sistema ter obrat v avtoritarizem, bodisi levega ali desnega. Očitno v desnega, kajti levica, ki ni hotela zapasti skušnjavi stalinizacije, je desnico prepustila skušnjavi fašizacije. In Laqueur ji je že našel »parazita«. Bolj ko namreč izrisuje sliko evropskih »spregledov«, bolj izrisuje sliko tridesetih, pač imitacijo sveta, v katerem bodo nekatere stvari – recimo to, da socialne države ne rabiš več in da so imigranti problem – povsem samoumevne, v katerem bo fašizem očitno bolj sprejemljiv od komunizma in v katerem vas bodo prepričevali, da lahko demokracijo ohranimo le z ukinitvijo socialne države, do katere pa lahko pridemo le z nedemokratičnimi metodami, z represijo in zastraševanjem.