Ponižno?

Janko Lorenci

3. 2. 2012  |  Mladina 5  |  Kolumna

Janševa koalicija je v precepu: naj tožilce preseli pod notranjega ministra ali ne. Za opustitev načrta govori dejstvo, da bo premestitev najbrž preprečilo ustavno sodišče. Poleg tega bi nova oblast tako pokazala občutljivost za mnenje javnosti in stroke. Ali pa, tako se morda boji Janša, demonstrirala šibkost – popustila še pred začetkom vladanja.

Kakorkoli, že zamisel sama nakazuje, da bo nova koalicija ponovila strategijo iz prvega mandata, ko je sistematično zavzemala in hromila nadzorne točke, ki bi lahko opozarjale na njen sporni način vladanja. Strategija je v glavnem uspela – sodstvo je molčalo, tožilstvo je vodila zaveznica Brezigarjeva, policijo je prevzel zvesti Mate, mediji so bili pokorjeni ali ustrahovani, politični odstavljenci vseh vrst so odhajali brez ugovora. Grobo, polaščevalno vladanje je zbudilo malo odpora in veliko otrplega strahu.

Če verjamemo, da bo Janševa oblast enake narave kot prvič, so (bodo) načrtovane spremembe v pravosodju sestavni del pacifikacije ali prevzema vrste nadzornih in kako drugače pomembnih točk – protikorupcijske komisije, računskega sodišča, informacijske pooblaščenke, varuhinje človekovih pravic, RTV, centralne banke, velikih podjetij v državni (so)lasti … Oblast se jih lahko loti na različne načine – s spremembami zakonodaje, kadrovsko politiko, ob pomoči notranjih zaveznikov in povsod mrgolečih oportunistov, strahovanjem, privijanjem denarne pipice v imenu varčevanja itd.

SDS je izurjena v takih igrah. V bistvu gre za to, da se bo skušala izvršna oblast v senci izrednih gospodarskih in socialnih razmer na različnih področjih na različne načine – zakonito, problematično in podtalno – okrepiti na račun drugih vej oblasti in neodvisnih institucij.

Pri tem je nova oblast še pred ustoličenjem neizbežno trčila v pravosodje.

Politika ga v glavnem čuti kot breme. SDS je v tem dolg korak pred drugimi strankami; pravosodje sistematično daje v nič, ga nezaslišano ponižuje, primerja z ukrajinskim, ga hoče zdaj tudi preurediti. Na podlagi takega odnosa se obtoženci v zadevi Patria nastavljajo kameram kot manekeni, Janša pa ne hodi na obravnave, češ da opravlja državotvorne posle.

Sodstvo je trdno in ranljivo hkrati. Po eni strani je kar dobro zavarovano, po drugi ima skromno avtoriteto. Prevladuje prepričanje, da kaznuje predvsem kurje tatove. To ga v razmerju do politike dela šibko.

Toda izvršna oblast si ga lahko temeljito podredi le z ustavnimi spremembami. Ustavne večine pa k sreči nima. Zato bo pritisk potekal po delcih in ovinkih – prek sprememb nagrajevanja, prek predsednikov sodišč, ob pomoči notranjih privržencev, prek ustvarjanja splošne protisodniške psihoze, denimo z obtožbami, da je sodstvo krivo za plačilno nedisciplino, da z zamudami povzroča hudo gospodarsko škodo itd.

Namen pritiska: potisniti pravosodje v globoko defenzivo in strah.

Če je sodstvo še kar zavarovano, pa to ne velja za tožilstvo, odvetnike, notarje in policijo, ki funkcionalno spada v sklop pravosodja. Tu si lahko oblast pomaga že s spreminjanjem zakonov.

Najbolj ranljiva sta tožilstvo in policija, nekakšno preddverje sodstva. Oba lahko krepko selekcionirata dotok zadev na sodišča. Če ju obvladaš, dobiš sito, ki prepušča tisto, kar hočeš. Od tod želja, da bi tožilstvo spravili pod notranje ministrstvo in ga simbolno, psihološko in dejansko laže mehčali. Premestitev je v nasprotju z ustavo in odločbama ustavnega sodišča ter nelogična, saj bi nadzorovani (policija oz. notranji minister) nadzoroval nadzornika (tožilstvo). Če bo hkrati ukinjena še sodna preiskava, bi se nad spojenima tožilstvom in policijo vse do pravnomočne obtožnice izgubil vsak sodni nadzor. V tem vakuumu bi se lahko pod makiavelistično oblastjo obremenilni dokazi izdelovali ali uničevali.

Do pravosodja smo lahko kritični; je uspavano in v bistvu zadovoljno s statusom quo. Toda zdaj očitno čuti, da gre zares. Premestitvi tožilstva sta se uprla generalni tožilec Fišer in predsednik vrhovnega sodišča Masleša. S tem je pravosodje naposled prekinilo nerazumljivi, škodljivi molk.

To je zelo pomembno, a ne dovolj; tradicionalna defenzivnost in nesamozavest bi se morali preleviti v zdravo ofenzivnost in razmislek o svojem statusu, drži, razmerju do politike. Drža sijajne izoliranosti se ne obnese. Vrhovi pravosodja bi morali oblikovati nekakšen forum za pravno državo, ki ne bi bil samo odziv na sedanje grožnje, ampak bi deloval tudi preventivno.

Sodstvo si bo najlaže povečalo avtoriteto in odpornost proti politiki, če bo zvišalo standarde svojega dela in se odprlo za koristne spremembe. Poskusni mandat ne bi smel biti tabu – če bi o njem odločal sodni svet, ne pa stranke oz. parlament. Škandalozna odločitev sodnika, ki je odmrznil Bavčarjevo premoženje, bi morala sprožiti strog pregled sodniških vrst. Ravnodušnost do lastne nehigiene je pogubna bolezen vseh slovenskih elit.

Za neodvisnost pravosodja in s tem za pravno državo je najpomembnejše troje: sodni svet s sodniško večino, trajni sodniški mandat, neodvisnost tožilstva kot dela pravosodja. O tem in o aktualnih grožnjah neodvisnosti pravosodja bo moralo kaj reči tudi ustavno sodišče. Kočljivim odločitvam se rado izogiba, toda pri posegih v temelje pravne države preprosto nima pravice do izmikanja.

Janšev drugi mandat bo katastrofa za demokracijo in družbeno higieno, če se bo ponovila ponižnost, s kakršno se je družba odzvala na grobost in makiavelizem izvršne oblasti v prvem mandatu. Ponižnosti bo manj, če bo samozavestnejše tudi sodstvo.