Zapiti dnevnik

Otok neoliberalizma.

Tisti, ki so poznali ameriškega novinarja Hunterja S. Thompsona, so rekli, da česa tako čudaškega in odbitega, tako živčnega in intenzivnega, tako agresivnega in paranoidnega, tako žaljivega in pikaresknega, tako apokaliptičnega in nagonskega, tako zabavnega in ciničnega, tako matadorskega in karizmatičnega, tako furijastega in pretiranega, tako teatraličnega in neudomačljivega še niso videli, toda vsi so hoteli pisati kot on. Vsi so hoteli pisati bizarno, divje, eksplozivno in nebrzdano.

Vsi so hoteli imeti osebni slog. Vsi so se hoteli zliti s temo. Vsi so hoteli biti gonzo. In vsi so hoteli pisati o smrti ameriškega sna. Kot on. Thompson je postal kronist smrti ameriškega sna, recimo v knjigi Strah in groza v Las Vegasu, prvi literarni klasiki sedemdesetih, v kateri je pokazal, da med ameriškim ekscesom, ameriško blaznostjo in ameriškim snom ni nobene razlike. Smrt ameriškega sna je popisal tako sočno, kot da je risanka. Njegov slog pisanja, alias gonzo, ki je fakte vedno poslal na psihedelični trip, je zahteval talent pisatelja, oko umetnika in jajca igralca. Zapiti dnevnik, obračun z ameriško ideologijo in ameriškim snom, sarkastični avtobiografski roman, ki se dogaja v Portoriku, kjer je začel svojo novinarsko kariero, je napisal na začetku šestdesetih, davno pred Strahom in grozo v Las Vegasu, toda izšel je šele leta 1998 – po zaslugi Johnnyja Deppa, njegovega prijatelja. Tudi film, ki ga je posnel Bruce Robinson (njegov prvi film po skoraj dvajsetih letih!), avtor kultnega road movieja Withnail & I, je nastal po zaslugi Johnnyja Deppa.

»Liberalec je šolani komunist, ki razmišlja po črnsko,« dahne zavaljeni ameriški biznismen, ki skuša rajski otoček pri Portoriku spremeniti v turistično jet-set meko – hoteli, igralnice, marina. In seveda, kakih 1.000 domačinov, ki živijo tam, bo pregnal v slume. Ali pa jih bo odplaknil v morje. Portoriko – ameriški protektorat, otok z dvema domovinama, dvema zastavama in dvema jezikoma (kot nekoč Britanija, le da ima več sadja) – leži na robu ameriškega imperija, onstran meje, onstran »civilizacije«, v neregulirani divjini, pač tam, kjer je vedno nastajal ameriški sen. Idealno vreme, perfektno morje, sun & rum, brezcarinske cone, igralnice, bowling, petelinji boji in brezpravni domačini – čisti kapitalistični raj. V tej neregulirani divjini se zdi, da ima življenje polno izhodov. Ni kaj, tu je vse mogoče. Tu res letiš in poješ. »Volare – o-o, cantare – o-o-o-o,« kot poje Dean Martin. Še več, neoliberalizem je tu nekaj spontanega in samoumevnega. To je otok priložnosti, ki kar kliče po privatizaciji, deregulaciji in vitki državi. Toda to je otok priložnosti le za tiste, ki imajo kapital – in ki imajo represijo na svoji strani. Kar pa je itak tavtologija – represija je vedno na strani kapitala. To hitro ugotovi tudi Paul Kemp, ki ga igra Johnny Depp (Hunterja S. Thompsona je igral že v Strahu in grozi v Las Vegasu, pa tudi v animiranem filmu Rango), zapiti, frivolni ameriški novinar, ko leta 1960 – v času zatona Eisenhowerjeve dobe in vzpona Kennedyjeve dobe – prispe v San Juan: pred stavbo ameriškega časopisa San Juan Star, pri katerem je dobil delo, so nemiri. Domačini besnijo, demonstrirajo, odganjajo Američane, jih obmetavajo z jajci. Urednik (Richard Jenkins z lasuljo), ki je San Juan Star prelevil v imperialno trobilo (same sončne, optimistične, nekontroverzne zgodbe), mu pojasni, da od novinarja pričakuje toliko entuziazma, kot ga kaže policaj, ko mlati portoriškega protestnika. Represija je metafora tiste podjetnosti, na kateri temelji ameriški sen. Brez represije – brez ameriške države, ki v Portoriku ščiti svoje interese – ne bi bilo ameriškega sna, ki je lastnik tega karibskega otoka. Brez represije ne bi bilo prostega trga in priložnosti. In vsi, ki prihajajo (luzerji, oportunisti, hedonisti, lunatiki, pijanci), iščejo prav priložnosti: nekateri hazardirajo, drugi se lepijo na petelinje boje, spet tretji pa skušajo zgraditi turistične komplekse in jih preleviti v »morje denarja«. In ja, domačine tlačijo v slume, stranski produkt neoliberalnega sončenja. Portoriko je otok, na katerem se vsi znojijo 24 ur na dan – iz različnih razlogov. V to igro zmamijo tudi Kempa, ki naj bi novinarsko – s pozitivnimi zgodbami – podprl izgradnjo turističnega kompleksa, kajti koalicija ameriških biznismenov, kot pravi potentni, arogantni Sanderson (Aaron Eckhart), eden izmed njih, potrebuje nekoga, ki »zna vsa protislovja asimilirati v en glas«. Kemp je resda dekadentni sucker, osamljeni zvok časa v dolgi karibski noči (njegovo bruhanje ognja, s katerim se brani pred podivjanimi domačini, je komična, karnevalska, manična, gonzoidna anticipacija napalma, ki ga bodo Američani uporabljali nekaj let kasneje, v Vietnamu), toda vidi ravno dovolj, da najde povezavo med portoriškimi otroci, ki brskajo po smeteh, in sijočimi vrati bank, med slumom in kapitalom. Portoriko v Zapitem dnevniku izgleda kot Kuba tik pred revolucijo. In Kuba, ki je leto prej doživela revolucijo, ni daleč stran. Zavaljeni ameriški biznismen, fanatični antikomunist, zato oznani, da je treba narediti vse, da Portorika ne bi prevzeli komunisti, Satani: »Vse bi uničili!« Saj.