Kompas

Janko Lorenci

10. 2. 2012  |  Mladina 6  |  Kolumna

Ni dobro takoj na začetku novo vlado povsem odpisati. Vsaka je sprva do neke mere neznanka. In množično odpisana vlada bo javnost odpisala tudi sama in vladala slabše, kot bi lahko, saj pred njo nima česa izgubiti.

To načeloma velja tudi za novo Janševo vlado. Načeloma; v politični realnosti ji je skrajno težko izreči vsaj malo zaupanja in ji pripisati spodobno vladanje. V zadnjem desetletju sta Janša in SDS na oblasti in v opoziciji storila skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi potrdila stare strahove o svoji avtoritarnosti, populizmu, klientelizmu, zanemarjanju interesov države itd.

Janša vlada svoji stranki suvereno in je zlit z njo v trdno celoto, ki se na vrhu le malo spreminja. Vodja in vodstvo sta jasno profilirana, njun modus operandi je trdno zakoličen. Poleg tega sta svojevrstna ujetnika svojega volilnega telesa, ki ju hoče prav taka, kakršna sta.

Zato ne verjamemo, da bi se lahko sama od sebe kaj prida spremenila. Toda ali lahko njuno ravnanje spremenijo – bolje rečeno izsilijo – spremenjene razmere?

Te so se od začetka Janševega prvega mandata do danes v marsičem dramatično predrugačile.

Osnovna razlika je nastop finančne, ekonomske, dolžniške … krize. Do Pahorja je bilo denarja preveč, zdaj ga je premalo, takrat je vladala zamaknjena iluzija nenehnega napredka, zdaj črnogledost in strah pred nazadovanjem. Nadalje: vladajoča koalicija je tokrat večja, bolj raznolika in teže obvladljiva, opozicija pa močnejša in najbrž tudi ostrejša. Družbena klima se lahko v vsesplošnem zategovanju pasu zaostri do še neznanih razsežnosti. Zunanje okolje (globalna kriza, težave EU) je skrajno negotovo.

Seštevek teh sprememb Janševo vlado naravnost sili v sodelovalnost z opozicijo, sindikati, gospodarstvom, civilno družbo. Hkrati kriza narekuje ostre reze na mnogih področjih, med drugim zato, ker nas EU pod nemškim pritiskom sili v prehitro varčevanje brez možnosti za oživljanje rasti. To nas lahko žene proti socialnemu zlomu in uporu. (Pahor ne bi smel biti odločilni tolmač dogajanja v EU in našega odnosa do njega.)

Vlada bo torej morala stiskati in reformirati. To bo neizbežno zbujalo nasprotovanje. Vprašanje je samo, kako močno bo. To bo najbolj odvisno od vlade.

Zategovanje pasu in boleče reforme bi prebivalstvo, sindikati in različne interesne skupine do neke mere sprejeli, vendar s stisnjenimi zobmi in le, če se jim bo zdelo, da so bremena razporejena kolikor toliko pravično in pregledno. Loviti bo torej treba kočljivo ravnotežje med sanacijo gospodarstva in financ ter socialno državo. Toda pravičnost bo težko doseči ob neoliberalnih ministrih, kakršna sta npr. Šušteršič in Turk. Tudi Janša sam je v prvem mandatu vneto favoriziral premožnejše.

Vsaj tako pomembno kot ravnanje na ekonomsko-socialnem področju bo ravnanje vlade na polju demokracije in družbene higiene. Iz prvega mandata nam v spominu ostajajo pritisk na nadzorne institucije, kadrovski cunami, okupacija medijev, klientelizem … To obširno področje ni neposredno povezano z ekonomsko krizo (posredno pa zelo), tu ni izrednega stanja in tu se lahko oblast vede spodobno ali nasilno. Tu ima načeloma prostor za pridobivanje zaupanja, ki ga je v preteklosti zapravila, zdaj pa ga obupno potrebuje.

Toda že zdaj, na samem začetku, se kažejo slaba znamenja; najbolj kričeč primer je premestitev tožilstva pod notranje ministrstvo, ki ga bo, da bo mera polna, vodil V. Gorenak, bolj grimsovski od Grimsa. Nasploh so nekatera ministrska imena čudna. To je izraz zacementiranosti SDS in cena za »nakup« dela koalicije od Jankovića.

Bolj ko bo oblast lomastila na tem področju, večja bo napetost v družbi, manjše bo zaupanje v vlado. Ponovitev prvega mandata pa ji poleg zdrave pameti (potreba po sodelovanju) odsvetuje tudi to, da bi bil odpor proti nedemokratični polaščevalnosti oblasti tokrat bistveno močnejši kot v prvem Janševem mandatu. To potrjujejo zgodnje reakcije pravosodja in kulturnikov.

Naša kriza je preplet različnih težav – ekonomskih, razvojnih, demokratičnih ... Zato jo je mogoče reševati samo na več frontah hkrati. To je težko, a nujno. Če vlada tega ne bo počela, po definiciji ne more biti uspešna. Potem ji bodo stvari začele uhajati iz rok, iz tega pa se lahko – še zlasti ob morebitnih krčih EU – rodijo najslabše reči, od gospodarskega zloma do poldiktature.

Skratka, če bo Janša z zavezniki hotel vladati koristno in politično preživeti tudi po izteku mandata, bo moral temeljito spremeniti filozofijo in način vladanja. Blefiranje z izrednimi zahtevami krize, ki menda opravičujejo vse, mu ne bi pomagalo. Sprijazniti se bo moral tudi s tem, da si širšega zaupanja na hitro ne more pridobiti.

Staro-novega predsednika vlade ne gre demonizirati, še manj pa biti do njega naivno lahkoveren. Leta in leta je deloval tako, da je zbujal globoko nezaupanje. Zdaj to plačuje. On je tisti, ki bo moral dokazati, da je sposoben voditi državo spodobno in s koristmi večine pred očmi, in to ves mandat. Kratka obdobja spravljivosti, resnične ali igrane, so premalo. Skratka, pokazati bi moral tisto, česar doslej ni: vsaj malo politične modrosti.

Tako vzeto bo pred našimi očmi potekal spopad med škodljivo ukalupljenostjo nosilnega dela oblasti in potrebo, da se ta oblast novim razmeram vsaj prilagodi, če že ne more spremeniti svoje narave.

V to poglavje spada tudi vprašanje, ali se premier sploh kdaj vpraša: Kaže moj kompas prav?