Nadzorniki narodov
Heine je sicer ironično napisal, da se lahko poslovi od spanca, če ponoči pomisli na Nemčijo. Zakaj pa?
Zdelo se je, in se še zdi, da nam ni treba čutiti zaskrbljenosti, če se v Nemčiji kdo drzne omeniti vodilno vlogo svoje države. Res je to mogoče zaslediti v najboljših nemških časopisih. Zakaj naj to ne bi bilo mogoče, in to prav na celini, kjer se z demokracijo ponašajo že od druge svetovne vojne? Najnovejše izjeme, kot je Orbanova dežela, nas ne morejo resno skrbeti. Saj so Madžaru že zažugali, poleg tega je vprašanje, ali mu bodo dali izredno potrebna posojila. In vendar …
Heine je sicer ironično napisal, da se lahko poslovi od spanca, če ponoči pomisli na Nemčijo. Zakaj pa? Vse je v redu s to našo Nemčijo, ki je spet daleč najuspešnejša in najmočnejša gospodarska, morda pa tudi politična sila med nami, v Evropi. Tudi zdaj, ko je, sicer kar pozno, začela loviti teroristične neonaciste, na katere je bila pozabila.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Zdelo se je, in se še zdi, da nam ni treba čutiti zaskrbljenosti, če se v Nemčiji kdo drzne omeniti vodilno vlogo svoje države. Res je to mogoče zaslediti v najboljših nemških časopisih. Zakaj naj to ne bi bilo mogoče, in to prav na celini, kjer se z demokracijo ponašajo že od druge svetovne vojne? Najnovejše izjeme, kot je Orbanova dežela, nas ne morejo resno skrbeti. Saj so Madžaru že zažugali, poleg tega je vprašanje, ali mu bodo dali izredno potrebna posojila. In vendar …
Heine je sicer ironično napisal, da se lahko poslovi od spanca, če ponoči pomisli na Nemčijo. Zakaj pa? Vse je v redu s to našo Nemčijo, ki je spet daleč najuspešnejša in najmočnejša gospodarska, morda pa tudi politična sila med nami, v Evropi. Tudi zdaj, ko je, sicer kar pozno, začela loviti teroristične neonaciste, na katere je bila pozabila. Človek si oddahne, če ob večerih gleda nemško televizijo, tako je demokratična. Naenkrat pa slišimo, da se je med Nemci, sicer v neznatni manjšini, v splošni živčnosti zaradi gospodarskega propadanja Grčije, članice kluba, pojavila rešilna zamisel, naj tem Helenom že postavijo uradno dogovorjenega vodjo, gavlajterja pravzaprav, da zdresira državo, ki se niti ne zaveda, kako je propadla in koliko je sama za to kriva.
Človek bi hudim kritikam skorajda pritrdil, kadar se spomni Aten. Največje presenečenje, pred leti, ko sem bil prvič tam, so mi pripravile gostilne ob večerih. V času, ki ga za večerjo drugod štejemo za normalnega, so popolnoma prazne. Veseli Grki jih napolnijo šele po deseti zvečer. In ostanejo dolgo, tudi če morajo prihodnje jutro na delo. Grki imajo pač svoje navade. Niso vedno delovne, so pa prikupne.
Zdaj pa so se našli ljudje, sicer jih še ni veliko, ki so se v Nemčiji in tudi drugod spomnili pedagogike. Grkom je treba, mislijo, pač zapovedovati! Namera je propadla, vodilni ljudje je že niti ne omenjajo več. Res pa ostane dejstvo, da se je zamisel rodila v času, ko ne le da smo globoko v krizi, ampak se, denimo, v Nemčiji (ne torej Franciji) spet dotikajo vprašanja vodilne vloge. Vodilna vloga deželi, ki je nekoč o tem sanjala, še kako. Vodilna vloga morebiti tudi frau Merklovi …
No, pustimo takšne dobesedno nore ideje, iz katerih vsaj trenutno ne more biti nič. Tudi če Grčije ne bi le izključili iz evrokluba ali celo unije, marveč bi prav tako uvedli železno disciplino v celotnem krogu. O tem se razmišlja tudi drugače. Ali nimamo na dnevnem redu priprave za uvedbo fiskalne discipline? Kako pa bomo vedeli, da velja? Preprosto, zategnili bomo nadzorne vajeti. Fiskalna disciplina bi bila v rokah ne nemške, ampak uradno evropske fiskalne policije! Ne nacionalne, marveč »evropske«.
Združenje, v katero so vstopili evropski narodi, ima svoje demokratične meje. Ni nevarnosti, da bi bilo vseobsežno.
Da bi se to zgodilo, bomo morali seveda kaj storiti z aparatom oblasti! Potrebovali bomo še veliko večjo armado birokratov. V Bruslju jih je že precej, vendar prav gotovo ne dovolj, potrebno jih je veliko več in morajo se znebiti še zadnjih ostankov duhovitosti. Spomnil sem se Sovjetov. Pred nekaj več kot sedemdesetimi leti je Bolšoj uprizoril balet Čajkovskega in laboda je plesala velika Galina Ulanova. Zmešnjava po premieri. Centralni komite jo je videl in ustavil! Ulanova oziroma junakinja je na koncu žalostno in tragično odplesala v jezero. Centralni komite je bil nad tem pesimističnim koncem zgrožen. Kakšen pesimizem. Zadeva se ne sme končati tragično. In Ulanova je odplesala nazaj na kopno, v roke ljubljenemu princu.
Tako se torej zadeve vrtijo v naši Evropi, zunaj naših meja, tam, kjer delajo stvari za posnemanje. Posnemali bomo, naj stane, kolikor hoče. Vedno smo se hitro učili, v takšnih zadevah. Sestavljamo, denimo, novo vlado z novim političnim ozadjem in s svežimi, bolje povedano osveženimi, politiki. Še preden bodo drugod popolnoma pozabili, kaj so nekateri predlagali kot rešitev za Grke, so naši najbolj razmišljajoči politiki potegnili iz žepa karto odločnega ukrepanja. Spomnili so se, da pri nas na primer tožilci uživajo precej demokracije, nekoliko preveč je je, kajne? Pa so predlagali – človek, ki je to storil, sodi med »sredinske« liberalce –, naj tožilce (ki med drugim pravkar tožijo novega predsednika vlade) bolj nadzoruje vsaj policija … In ne pravosodje, prosim vas! Saj bo v Evropi celo za fiskalno disciplino, če bo šlo po sreči, skrbela policija! Hudobni jeziki pri nas bodo seveda govorili, da je nadzor policije nad tožilci predigra za policijsko državo. No, ne bomo pretiravali. Kot je na televiziji rekel številka dve ali tri vladajoče stranke, slovenski tožilci so tako trmasti, da jih niti policija ne more utišati. Tako torej!
Združenje, v katero so vstopili evropski narodi – no, ne vsi, a vendarle večina –, ima svoje demokratične meje. Ni nevarnosti, da bi bilo vseobsežno. Nasprotno, v skupnosti je lahko veliko več discipline, kot je posamezni narodi in nacije spravijo skupaj. In res je Evropi potrebno več discipline in več ubogljivosti. Saj je simptom zadnjega leta in pol, odkar imamo krizo, ne le v gospodarstvu, da so Evropejci spet postali bolj nacionalni. Želimo si ne le skupnih navad in ravnanja, ampak tudi več posebnosti in življenja po svoje. Na vrata samostojnosti trkajo narodi, ki so se, tako smo mislili, lepo imeli v združenosti. Denimo Škoti, ki res razmišljajo o samostojnosti, izgubljeni pred 600 leti. Kaj bi bilo, če dovolimo narodom, da kljub združenosti delajo malo bolj po svoje? Ali ne bi to celotno združenje naredilo naravnejše, bolj uglajeno, no, srečnejše?
Seveda bi pri tem morali posameznim udom evropske družine dovoliti, da se ne držijo vseh demokratičnih pravil. Da na primer dovolijo ubogi policiji nadzorovati trmaste tožilce. Ustavijo, denimo, sojenja, ki zadevajo prvake vladajoče skupnosti. Priznam, da je to nekoliko drzno …
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.