Cinema Komunisto
Zakaj so imeli Jugoslovani do Tita tak odnos kot do filma
_1.jpg)
Jovanka in Tito v svojem domačem kinu
© Arhiv Mladine
Na začetku dokumentarca Cinema Komunisto, ki ga je posnela mlada srbska režiserka Mila Turajlić, piše: »To je zgodba o deželi, ki ne obstaja več – razen v filmih«. Toda to ni le zgodba o deželi, ki živi le še v filmih, ampak tudi zgodba o deželi, ki so jo skupaj držali le filmi, potemtakem zgodba o deželi, ki se je morala preleviti v film, če je hotela ostati skupaj, v enem kosu.
In potem se pred nami zvrstijo različni akterji, ki pripovedujejo, da je bil film v Jugoslaviji glavna prioriteta, da je bil neverjetno vpliven, da so v Beogradu zgradili Filmsko mesto (Avala, alias Centralni filmski studio), neke vrste socialistični Hollywood, v katerem so snemali tuje spektakle, v katerem so se h’woodski zvezdniki – Anthony Quinn, Kirk Douglas, Orson Welles in Richard Burton – počutili kot v Hollywoodu, ki naj bi postal največji filmski studio v Evropi in ki je dejansko prinašal ogromne količine deviz (pa tudi kapital za tajne fonde, s katerimi so tajne službe financirale »črne« operacije v tujini, v tretjem svetu), da je bila Jugoslavija najbolj cinefilska nacija na svetu, navsezadnje, v puljski Areni – na festivalih jugoslovanskega filma – si je filme ogledalo po 15.000 gledalcev hkrati, in da je bil največji cinefil prav Tito, kar potrdi tudi Aleksandar Leka Konstantinović, glavni junak tega dokumentarca.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.