Izgon s prestola

Janko Lorenci

17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Kolumna

Protest kulturnikov je (bil) nepričakovano oster, neprimerno močnejši kot protest zaradi ministrstva za okolje. To sta pomembni področji – duh ne more brez kulture, telo ne brez okolja. Nova oblast oboje potiska na obrobje.

Kultura sicer že dolgo sedi na majavem prestolu. Načelno je spoštovana, velja za vitalno družbeno potrebo in temelj za ohranjanje nacionalne identitete. V socializmu je bila potencialno subverzivna in zato od oblasti po svoje podkupovana. Zaslužna je bila tudi pri osamosvajanju. Z nastankom lastne države, tega poklicnega varuha nacionalne identitete, pa je začel njen status slabeti. Toda uradni mit o pomenu kulture se je nadaljeval.

Kulturniška scena je polna slabosti. Je zbirokratizirana, za organizacijo njenega pogona gre preveč, za programe pa premalo denarja. Velike kulturne ustanove so varne, nepogrešljivo kulturno življenje zunaj njih pa se opoteka na robu preživetja. Množični kulturni prekariat mora živeti skupaj s hromečim klanovstvom. Toda če hočemo tradicionalno visoko kulturo in tudi socialno funkcijo kulturne politike obdržati pri življenju, ima preureditev kulture, zaželena in potrebna, postavljene dokaj tesne meje.

Politika je do kulture čedalje bolj ravnodušna in skopa, nič dosti boljše ni »spodaj«. Za kulturo zavzete denarne aristokracije ni, gospodarstvo donira čedalje manj, na trgu s kulturo v glavnem ni mogoče preživeti. Zdaj je tu še kriza. Tako je načeto celotno podporno omrežje (visoke) kulture.

Sedanji vihar je sprožilo slepo združevanje in odpravljanje ministrstev v imenu varčevanja. Temu všečnemu, populističnemu početju se je čredno prepustila vsa slovenska politika. Toda Jankovićeva PS samostojnosti kulture ni nameravala ukiniti (priključila bi ji Slovence po svetu).

Nova oblast je to napravila. S tem znižuje status kulture in že napoveduje, da jo bo finančno privila. Težave ji bo napravila tudi z nastavitvijo političnega gorečneža Zorna na vrh kulturnega oddelka in njegovih klonov niže. Mita je konec. K takemu početju nekaj prispeva kriza (glede varčevanja), toda odločilno je stanje duha, ki tiči za njim.

Oholi veleminister Turk, zdaj tudi poglavar kulture, je nevarna figura – neoliberalec s klasično storilnostnim pogledom na družbo – vse se meri skozi ekonomijo, tehniko itd. Jasno je, čemu bo tak minister dajal prednost v svojem prostranem resorju. Turk pooseblja del mozaične sestave sedanje oblasti – mešanice tehnokratskega neoliberalizma, šibke demokratičnosti, konservativizma in populizma. Zraven je tudi stara bolečina desnice, ki vidi v akademski sferi, medijih, Ljubljani … pretežno levičarska gnezda. Med njimi je tudi kultura, potencialno prekucuška, nezanesljiva, v glavnem svobodomiselna.

Gledano scela, gre za nazorsko in politično obremenjen, ozek pogled na kulturo, ki tudi tu ločuje naše in nenaše. Ta politika je še sposobna razumeti pomen izobraževanja, zlasti naravoslovnega, v kulturi pa že vidi nekaj odvečnega, če ne celo nevarnega.

Kulturniki so se uprli ostro. Razlogi za to so različni. Prvi je grožnja napovedanega finančnega skubljenja, ki bi lahko kulturni pogon hudo prizadelo. Drugi je simbolno ponižanje – brutalno sporočilo o ukinitvi uradno veljavnega mita o kulturi. Odpor pa izraža tudi nasprotovanje napredujoči neoliberalizaciji Slovenije, ki jo grozi nova oblast pospešiti. Ti različni razlogi so razdrobljeno druščino kulturnikov prvič po osamosvojitvi povezali v presenetljivo enotno množico.

Odpor nam med vrsticami govori stare, a še vedno veljavne resnice. Da kultura ostaja pomembno vezivo družbe; da omogoča zavestno, a hkrati spontano uhajanje iz ubijajoče vladavine materialnosti, denarja, kapitala, pri čemer pa je lahko sama ekonomsko pomembna dejavnost. In da seveda rojeva umetnost in tako ostaja ena primarnih človekovih potreb. Na svetu nismo samo za to, da bi jedli, delali in se množili.

Upor je izraz še ene vloge kulture in umetnosti – njune družbene angažiranosti in subverzivnosti. To funkcijo izgubljata, ker sta, tudi ob pomoči kapitala, postali del mainstreama in eden izmed neštevilnih načinov za ohranjanje statusa quo. A nekaj tega potenciala jima ostaja, ker je del njunega bistva. V kritičnih razmerah se včasih aktivira. V tem smislu je protest, kakor že specifičen, tudi odpor proti ogroženi družbeni solidarnosti in demokratičnosti, se pravi tudi odpor proti (slovenskemu) kapitalizmu v današnji obliki. To ni prevladujoča sestavina protesta, a jo vsebuje. Kulturniški upor je svojevrstna varianta gibanja Okupirajmo.

Odpor je presenetljivo močan, dobro organiziran in deloma sega čez politično-nazorske delitve, zasidrane tudi v kulturi. Kako trajen in učinkovit bo, je odprto. Zanesljivo pa bi dobil dodaten zagon in novo razsežnost, če bi protestniki storili dvoje. Prvič, sami ponudili predloge za prenovo kulturnega pogona. Drugič, skovali zavezništva tudi zunaj kulturne sfere. Naravna zavezništva z akademskimi krogi, ekologi, združenji za ohranitev močnega javnega sektorja … se kar ponujajo.

Oblast bo skušala protest izsedeti. Toda v vsakem primeru se je že ustrelila v koleno. Kulturnike, to nepredvidljivo, še zmeraj bojevito in v stiski glasno pleme, si je naredila za nasprotnike, ki bodo ostali nezaupljivi. Ostale bodo tudi druge sledi. Če bo oblast enako kot v prvem mandatu skušala vladati s strahom, bo to po spopadu s kulturniki počela nekoliko teže. Če nič drugega, bo upor ostal zapisan kot koristna vaja iz angažiranosti in državljanskega poguma.