1107, grafitarji

Kdor malce podrobneje spremlja napise in poslikave na stenah ljubljanskih zapuščenih objektov, obzidjih, v garažah in podhodih ter v njih ne vidi nesmiselnega vandalskega čečkanja, temveč nepogrešljiv prispevek k življenju v mestu, je gotovo že opazil napis 1107.

Ta je največkrat napisan na majhno, kot detajl, ki opozarja na bistveno večje delo: praviloma na kompleksen grafit, sestavljen iz črk in ilustracij. Eden izmed njih se razteza po dolgem in visokem zunanjem obzidju nekdanje Tovarne Rog. Še en takšen signature grafit je na notranjem obzidju Metelkove. Še več jih je posutih po vsem mestu. Vsi so oštevilčeni s 1107.

Za skrivnostno številko, ki jo je treba izgovoriti po angleško, kot eleven-O-seven, se skriva ena ključnih ljubljanskih in s tem tudi slovenskih grafitarskih skupin zadnjega desetletja. A le malo je manjkalo, da bi fantje namesto sprejev v rokah držali mikrofone. Ko so si trije mulci iz Šiške nadeli ime po poštni številki domačega nejbrhuda, so želeli namreč postati hiphoperji. Ker niso imeli denarja za promocijo, je začel eden od njih nanje opozarjati z napisi, ki jih je puščal vsepovsod. Skupina je kljub mladostni zagnanosti kmalu razpadla. Njen član, ki se danes skriva pod vzdevkom Sir Boris One, pa je še naprej vneto gulil flomastre in praznil spreje.

Opazil ga je Rone, takrat eden najdejavnejših grafitarjev, in spoznal ga je s še enim nadobudnim mladeničem, Zuiasom. Fanta sta se ujela in skupaj sta začela ustvarjati pod imenom 1107. Ekipo danes dopolnjujeta še dva grafitarja, Azram in Kol, in čeprav imajo vsak svoj slog, so njihova dela videti kot vse bolj zaokrožena celota. To opaža tudi njihov najbolj zvesti opazovalec, peti član ekipe Mr. Foto, ki skrbi za to, da kljub razpadajočim fasadam, vremenskim vplivom ter posredovanju občanov in drugih grafitarjev njihovih del ne bi pozabili.

Začetki so bili seveda ilegalni, akcije večinoma nočne. Šprical je adrenalin, a opozarjali so nase. Fantje so medtem zrasli v avtoelektričarje, oblikovalce, arhitekte in geodete in danes raje ustvarjajo na legalnih površinah. Preizkusili so se v poslikavah lokalov, vizualno so opremljali dogodke v klubu K4, z inštalacijo so sodelovali na Mesecu oblikovanja, jeseni se jim obeta razstava v Pragi. Vse bolj se lotevajo tudi street arta. Za študentski časopis Tribuna so se lotili denimo ptičjih hišic, naredili so tudi inštalacijo z ogromnim Tribuninim logotipom. Po letih zatišja se ponovno prebuja tudi glasbeni del ekipe; Sir Boris One in njegova izvorna soborca, Zeko in Nikić, so namreč ponovno združili moči.

»Vojn« med grafitarskimi skupinami, v katerih so bili udeleženi tudi sami, danes menda ni več. A med mladimi ne opazijo več pravega interesa za ta poulični način izražanja kreativnosti, ki lahko z malo truda preraste v umetnost. Morda tudi zato, ker pričakujejo, da bodo uspeli čez noč, in prehitro obupajo. A tam, kjer so starejši grafitarji izobraževali mlajše, se pozna napredek. In to se jim zdi korak v pravo smer.

Sami z grafitanjem ne nameravajo odnehati. Nasprotno, želijo si, da bi se lahko vsaj delno preživljali z njim. Kljub temu za zdaj ostajajo napol v ilegali. Tudi zato, ker se jim je največkrat sicer uspelo izogniti policistom in redarjem, ne pa vedno. Za prej omenjeno poslikavo pred Rogom so jim redarji izstavili položnico v višini 208 evrov, pa čeprav je evidentno polepšala sivo, od vseh pozabljeno steno.