Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem

Enciklopedija na več kot 700 straneh, z več kot 500 fotografijami, ki tehta v kilogramih.

Avtor je domačin, duhovnik in erudit. V maniri polihistorja je zbiral najrazličnejše vednosti o deželi ob presihajočem jezeru. Predstavlja zgodovino poplav od 17. stoletja naprej, človekove poskuse spreminjanja jezera z jezovi in pregradami, ideje osuševanja, ljudski upor proti posegom v naravo, beleži vrste rib, ki tam bivajo in izpostavlja zgodovino vstavljanja neavtohtonih rib. Vendar delo ne izhaja le iz brskanja po arhivih, starih zapiskih in pismih, vseskozi je pozorno na spontano simbiozo jezera in prebivalstva. Ob sušah tako ribiči ne rešujejo nedavno vnesenih rdečeperk in ostrižev, a ta duh tradicije se kaže tudi v sodnih sporih, ko domačini zahtevajo nazaj stoletne pravice do ribolova, ki jim jih je vzel zakon, sprejet pod komunizmom.

Jezero, ki je čudo narave, je tudi življenje okoličanov. Ne le ribolov in turizem, nekoč je pomenilo tudi zimski zaslužek, saj so spretni možakarji žagali led, ki so ga prodajali za hladilnice v Rakeku, v letu 1876 pa so ga poslali celo v Indijo.

Iz knjige preveva veselje do starih vednosti, tako avtor prinese celo imena prvotnih prebivalcev in njihove družinske biografije po posameznih hišnih številkah, restavrira duh časa: cerkniška šola poučuje od l. 1783, niza izginule priimke: Cvet, Dedničar, Resuša, Mlač etc., opsuje nekdanje načine ribolova, navaja odlomke literarnih del posvečenih jezeru, pripoveduje o legendah in vrsti imena naselij in izvirov, se vrača v prirodo s seznami redkih rac in ptic.

Skratka – knjižni monument.