Varna Hiša

Beg v verigah.

Ko gledate akcijski film Varna hiša, hitro ugotovite, kako zelo vplivna je bila serija akcijskih filmov o amnezičnem tajnem agentu Jasonu Bournu, predvsem zadnji del, Bournov ultimat, ki ga je tako kinetično, tako frenetično in tako ringelšpilsko posnel Paul Greenglass, Evropejec. Tudi Varno hišo, ki povsem jasno pokaže, da za moške ni varnih hiš, je posnel Evropejec, ne Anglež, ampak Šved, Daniel Espinosa.

Ko je Hollywood dehidriran in upehan, potrebuje nekoga, da ga osveži – da ga torej vrne med žive. Tedaj vedno pokliče evropske režiserje in potem od njih pričakuje, da ga bodo vsi oživljali na enak način. Na način reciklaže. V Bournovem ultimatu so veliki karakterni igralci, recimo Joan Allen in David Strathairn, oddaljeni pregon Jasona Bourna spremljali iz komandne sobe v Langleyju – ne premaknejo se, ampak tam ždijo kot televizijski ali radijski komentatorji v bejzbolskih filmih, ki potrebujejo veliko sprotnih tolmačenj pravil in dogajanja. V Varni hiši pa veliki karakterni igralci, Sam Shepard, Vera Farmiga in Brendan Gleeson, iz komandne sobe v Langleyju spremljajo oddaljeni pregon Tobina Frosta (Denzel Washington), nekoč elitnega tajnega agenta, menda trgovca s tajnimi informacijami, neke vrste odpadnika-z-razlogom, »črnega Doriana Graya«, ki se je dolgo skrival in ki se je zdaj nepričakovano zatekel na ameriško ambasado v južnoafriškem Cape Townu, kjer ga zaslišujejo – z waterboardingom! Američani z metodo, s katero zaslišujejo »teroriste«, zaslišujejo Američana. Kaj hočejo reči: da je Američan Američanu terorist? Ali pa hočejo reči: vsak temnopolti Američan, še posebej če je – tako kot Denzel Washington v tem filmu – podoben Malcolmu X, alias El-Hajju Maliku El-Shabazzu, je potencialni terorist.

Zelo verjetno, kajti črnca mučijo in waterboardirajo prav v Južni Afriki, potemtakem v deželi, v kateri je nekoč cvetel apartheid in v kateri je lahko belec s črncem počel, kar je hotel. Toda še preden bi lahko začeli Frostu vrteti Metallico, varno hišo že doleti invazija jurišnikov, ki skušajo Frosta likvidirati, kar pa jim spodleti, tako da se znajde na begu – ne sam, ampak v družbi neizkušenega agenta Matta Westona (Ryan Reynolds), varuha te »propadle« varne hiše. Toda bolj ko bežita in bolj ko ju na vsakem koraku, celo na nogometnem štadionu (ja, v Južni Afriki je bilo nogometno SP) in med uličnimi protestniki, čakajo nove in nove zasede (zakaj so tajne operacije Cie vedno tako bučne in tako javne?), bolj postaja jasno, da je pravi izdajalec nekje znotraj Cie, kar je tako staromodno kot romani Alistairja MacLeana, v katerih se je vedno izkazalo, da smrtonosne štrene vleče notranji, dobro zakamuflirani izdajalec. »V tem poklicu ne moreš imeti trajnih odnosov z ženskami,« pravi Frost. Vsekakor: lahko pa jih imaš z moškimi. In res, Denzel Washington in Ryan Reynolds kmalu izgledata kot Sidney Poitier in Tony Curtis v filmu Beg v verigah, posnetem leta 1958, v času, ko so bili črnci še v verigah, brez državljanskih pravic, in ko je bilo neprecenljivo, če si pokazal, da lahko črnca osvobodi le belec.