Vojna proti religiji

Amerika je sredi nove vojne – vojne proti religiji. To je na Floridi poudaril tudi Newt Gingrich, eden izmed štirih kandidatov, ki so še ostali v bitki za republikansko predsedniško nominacijo. To so ponavljali tudi drugi – desničarski politiki, konservativni mediji, aktivisti krščanske desnice. V Ameriki se je začela vojna proti religiji! Gingrich je kakopak tudi povedal, kdo vodi to vojno – Barack Obama. Kar pomeni dvoje: prvič, da je treba Obamo premagati in ustaviti, in drugič, da mora zmagati religija, ne pa Obama. Ali religija ali Obama! Jasno, Gingrich je hotel reči, da je on ta, ki bo zmago prinesel religiji. Toda na Floridi potem ni zmagal

Gingrich, ampak Mitt Romney, nekdanji guverner liberalnega Massachusettsa, ki ne velja ravno za junaka krščanske desnice. Romney je relativno sekularen, pa še mormon za nameček, tako da ne ustreza ravno opisu križarja, ki bo Biblijo branil z mečem in Obami preprečil furanje, kot pravi Gingrich, »vojne proti katoliški cerkvi«.

Da je na Floridi zmagal Romney, je mogoče pripisati dejstvu, da se retorika »vojne proti religiji« ne prodaja dobro, ali bolje rečeno, prodaja se precej slabše kot na Srednjem zahodu, kjer je kmalu zatem v eni sami noči tri države osvojil Rick Santorum – zmagal je v Missouriju, Montani in Koloradu. Kar je bilo seveda presenetljivo, prava senzacija, celo šok. Santorum je bil namreč outsider, eksot – za Romneyjem in Gingrichem je v ratingih že tako zaostajal, da so vsi pričakovali, da bo tekmo zdaj zdaj zapustil. Če ti ratingi v predvolilni bitki kažejo slabo, te donatorji ignorirajo – če te donatorji ignorirajo, nimaš denarja – če nimaš denarja, si ne moreš več privoščiti niti dragih TV-oglasov niti vsega tistega bajnega aparata, ki ga nujno potrebuješ; če te nihče več ne opazi, si odpisan in politično mrtev. Santorum, nekdanji pensilvanski senator, je že spominjal na truplo, toda na Srednjem zahodu se retorika »vojne proti religiji« tako dobro prodaja, da je lahko ponovno vstal.

Ko se je retorika vojne proti terorju prelevila v retoriko vojne proti religiji, je Osamo bin Ladna v vlogi terorista-in-chief zamenjal Barack Obama.

Ne brez razloga: Rick Santorum je vernik. Romney v primerjavi z njim izgleda kot ateist. Celo Gingrich – sicer junak krščanske desnice in patriotskega gibanja Tea Party, ki je bilo ustanovljeno za rušenje Obamove zdravstvene reforme in drugih Obamovih sekularnih, »antiameriških« projektov – v primerjavi z njim izgleda le kot apostat. Prvič, Gingrich je poročen že tretjič, drugič, slovel je kot prešuštnež (ko je ob koncu prejšnjega stoletja rušil prešuštnega Billa Clintona, je bil tudi sam sredi tajne prešuštne afere!), tretjič, eni izmed svojih žena je predlagal »odprto razmerje«, četrtič, najprej je bil luteranec, ki se je spreobrnil v baptista, potem pa se je iz baptista spreobrnil v katoličana (če bo treba, se bo spreobrnil v muslimana, si mislijo die-hard evangeličani, steber krščanske desnice), in petič, nima prav dosti otrok, kar pomeni, da ni pravi »družinski človek«. Santorum ima sedem otrok. Z isto ženo. Nikoli ni bil ločen. Seksualnih afer ni v njegovem portfelju. Ne, Gingrich v očeh krščanske desnice ni pravi kristjan. Romney, za katerega je konservativni Mike Huckabee rekel, da izgleda kot »tip, ki te je odpustil,« tudi ne.

Santorum zanika evolucijo. Podnebne spremembe so zanj mit – trditev, da jih je povzročil človek, pa prevara. Splavu ostro nasprotuje. Še več: primerja ga s sužnjelastništvom. Kontracepciji prav tako ostro nasprotuje. To, da so kontracepcijska sredstva v prosti prodaji, je napaka. Ženska naj bo doma – skrbi naj za dom in otroke. Pravic istospolno usmerjenih ne podpira, še ostreje pa nasprotuje porokam istospolno usmerjenih, ki bi, kot pravi, legalizirale sodomijo – seks človeka s psom.

Kdo bo torej Srednjemu zahodu lažje prodal retoriko »vojne proti religiji«? Rick Santorum ali Newt Gingrich? Vernik ali apostat? Certificirani kristjan ali faux kristjan? Logično: Santorum. Republikanski volivci na Srednjem zahodu – v Missouriju, Montani in Koloradu – niso le bolj verni kot republikanski volivci na sončni, »hedonistični« Floridi, ampak so tudi bolj nagnjeni k temu, da volijo vrednote, ne pa ekonomije, kar pomeni, da so bolj nagnjeni k temu, da nasedejo kulturni vojni. Thomas Frank je pred leti v knjigi Kaj je s Kansasom? (What’s the Matter with Kansas?) prepričljivo pokazal, da volivci na Srednjem zahodu s tem, ko dajejo prednost vrednotam in ko glasujejo za vrednote, glasujejo proti svojim ekonomskim interesom. Ali natančneje: če volivec nasprotuje splavu, istospolnim porokam, evoluciji in nadzoru osebnega strelnega orožja, potem bo glasoval za kandidata, ki nasprotuje splavu, istospolnim porokam, evoluciji in nadzoru osebnega strelnega orožja, pa četudi je njegov ekonomski program v nasprotju z interesi tega volivca. Kandidat je lahko član elite, bogataš, magnat, s svojo ekonomsko politiko lahko povzroča razslojevanje, recesijo, odliv delovnih mest v druge države, brezposelnost, revščino, toda volivec, ki ljubi vrednote in ki je prepričan, da Ameriko skupaj držijo vrednote, bo kljub temu glasovanj zanj – ker ljubita iste vrednote. Ker imata iste vrednote. Ker častita istega Boga. Belec, žrtev ekonomskega liberalizma, ki pravi, da Amerika ni na pravi poti, je prepričan, da politika nima nobene zveze z ekonomijo – le z vrednotami. Razlog več, da se z ustavo kmalu strinja le, če se ta strinja z Biblijo.

Bog nastopa kot kopilot ekonomskega liberalizma, kot ultimativni varuh prostega trga – kot nevidna roka trga.

Še več, politik, ki ljubi konservativne vrednote, bi lahko volivca, ki ljubi iste vrednote, celo odpustil, pa bi volivec še vedno glasoval zanj. Ko glasuje za vrednote, glasuje proti svojim ekonomskim interesom. Čudno, ne. In nelogično. V resnici je to povsem logično. Samo pomislite: politik, ki ljubi, slavi in oznanja konservativne vrednote, je ekonomsko zelo liberalen, da ne rečem neoliberalen – zavzema se za vitko državo, za umik države iz gospodarstva in zasebnih življenj, za privatizacijo, za deregulacijo trga in za odpravo socialne države, ki da spodbuja parazitstvo, ljudi pa sili v odvisnost, nedelavnost in lenobo, kar je »neameriško«, celo »protiameriško«. Ekonomski liberalizem, ki ga oznanja politik, zagovornik konservativnih vrednot, ni v interesu malih ljudi, ki ljubijo vrednote, saj povzroča razslojevanje, recesijo, odliv delovnih mest v druge države, brezposelnost, negotovost in revščino – ustvarja pač tržne razmere, v katerih mali ljudje, ljubitelji vrednot, izgubljajo. S čim jih konservativni, krščanski politik v resnici zapelje in nategne? V čem je trik? V temle: konservativni politik na ekonomska vprašanja daje verske, kulturne, ideološke odgovore. Ali bolje rečeno: ekonomska vprašanja maskira v verske odgovore. Ekonomijo maskira v religijo. Recimo: konservativni politik navija za vitko državo, kar pomeni, da ostro nasprotuje veliki, socialni državi. Še malo prej se je šel vojno proti terorju – zdaj se gre vojno proti socialni državi. Kar pomeni, da je vojno proti terorju taktično zamenjal z vojno proti socialni državi. Prej je terorista videl v islamu, ali bolje rečeno, v islamizmu – zdaj ga vidi v veliki, socialni državi.

Terorist-in-chief

Živo si lahko predstavljate, kaj dobimo, ko to retoriko »pravih ameriških vrednot« in terorja socialne države prevedemo v prozo. Za začetek: kdo zdaj v Ameriki uteleša preveliko, socialno državo? Ta, ki je na oblasti: Barack Obama. Obama v očeh krščanske desnice in gibanja Tea Party, militantnega krila republikanske stranke, velja za socialista – za predsednika, ki skuša Ameriko odpeljati v socializem. Zdravstvena reforma (ObamaCare), s katero je uzakonil univerzalno zdravstveno zavarovanje, je bila kronski dokaz, da je Obama skriti socialist in da je protiameriško usmerjen – univerzalno zdravstveno zavarovanje Američane sili v odvisnost, podreja jih državi, jemlje jim podjetnost, samoiniciativnost in svobodo, dela jih šibke, pasivne in lenobne. Ergo: Obama skuša Ameriko pomehkužiti. Teorija zarote? Absolutno. Toda ekonomski liberalizem za svoje preživetje potrebuje veliko konspirologije.

A to še ni vse: v očeh krščanske desnice in gibanja Tea Party namreč Obama velja tudi za prikritega muslimana. Mogočni pastor Franklin Graham, sin še mogočnejšega pastorja Billyja Grahama, je celo rekel, da se je v ameriško vlado infiltrirala Muslimanska bratovščina. Obama je hlinil, da je kristjan. Tudi to, da je bil rojen v Ameriki, je laž. Kje je njegov rojstni list, so rohneli birthers, desničarji, ki trdijo, da je Obama lažni Američan, da torej ni rojen v Ameriki. Obama je ilegalni predsednik. Vsi »dokazi« Obamove ilegalnosti so le ezopščina – le metafore za tisto, česar desnica ne sme naravnost izreči: da je Obama ilegalen, ker ni bel. Ali bolje rečeno: vsi ti rasistični »dokazi« Obamove ilegalnosti so le šifre, s katerimi desnica zapeljuje in lovi svoje belske volivce. Desnica se lahko s svojimi volivci pogovarja le v šifrah. In to, da lahko belski desničarji med sabo komunicirajo le v šifrah, je dokaz, da ne živijo v svobodi in demokraciji, ampak v diktaturi, kjer morajo paziti, kaj govorijo. Dokaz, da je Obama tiran! Dokaz, da živijo pod črnsko okupacijo! Ergo: Obama – prikriti socialist, ki hoče v Ameriki instalirati socialno državo, in prikriti musliman, ki je likvidacijo Osame bin Ladna le insceniral, »zaigral« (zakaj bi pobijal svoje?) – je terorist.

Ko se je retorika vojne proti terorju prelevila v retoriko vojne proti religiji, je Osamo bin Ladna v vlogi terorista-in-chief zamenjal Barack Obama. Belci, ki živijo v zakotnih, ruralnih, ekonomsko hendikepiranih delih Amerike, recimo na Srednjem zahodu, verjamejo, da je Amerika sredi vojne proti religiji, obenem pa tudi verjamejo, da Amerika razpada. Za oboje – za vojno proti religiji in razpadanje Amerike – je kriv Obama, utelešenje prevelike, preveč zapravljive, socialne države.

Belci, ki so brezposelni ali pa socialno ogroženi, belci, ki jih je pustošenje ekonomskega liberalizma deklasiralo, belci, ki bi torej s pomočjo socialne države lažje preživeli (okej, profitirali), so prepričani, da so brezposelni ali pa socialno ogroženi prav zaradi socialne države – zaradi prevelike, preveč požrešne, preveč zapravljive, preveč zadolžene države, ki ustvarja in hrani »parazite«. In desnica – republikanski predsedniški kandidati, Tea Party ipd. – jim kima: država se ne sme več zadolževati, določiti je treba »zlato pravilo«, država ne sme več trošiti, država se mora zmanjšati, Obamovo zdravstveno reformo je treba razveljaviti in tako dalje. Ergo: belci, ki jih je ekonomski liberalizem opustošil, deklasiral, pavperiziral in deprimiral, podpirajo imperative ekonomskega liberalizma.

Trik je seveda v tem, da je tudi to le šifra. Ko republikanci kažejo na »parazite«, ki jih hrani država in ki potrebujejo veliko, socialno državo, da bi lahko bogateli, ne mislijo le na lobije, interesne skupine in elite, ki se lepijo na državni proračun. Ne, ne. Spomnite se le, kdo v očeh republikancev uteleša tipičnega »parazita«, tipičnega odjemalca prevelike, preveč zapravljive, preveč radodarne države: točno – nebelci, črnci. Črnec – ali bolje rečeno, črnka, »welfare queen« – že vse tja od sužnjelastništva uteleša »lenuha«, ki živi od socialne države. Santorum je rekel, da »noče, da bi si črnci življenje izboljševali na tuj račun,« Gingrich pa, da ga prav zanima, »zakaj hočejo Afroameričani čeke in zakaj se ne zadovoljijo z boni za hrano«. Sporočilo njegovega rasistično-retoričnega vprašanja je na dlani: črnci hočejo čeke zato, da bi lahko kupovali mamila – da bi torej lahko uživali na državne stroške! Ko torej desnica svojim volivcem govori, da bo zmanjšala državo in razveljavila Obamovo zdravstveno reformo, jim dejansko v šifrah sporoča: če se hočemo znebiti črnske okupacije Amerike, potem se moramo znebiti prevelike, preveč zapravljive, socialne države, ki ustvarja le »parazite« in »lenuhe«! Socialna država je osvobodila črnce in zasužnjila belce, ki se zdaj v svoji lastni domovini počutijo kot tujci!

Razpadanje

Logika desnice je preprosta: tako kot zdravstvena reforma, ki vpeljuje univerzalno zdravstveno zavarovanje, ljudem jemlje svobodo (ne morejo se več sami odločati, ali bodo imeli zavarovanje ali ne), jim svobodo – versko svobodo – jemlje tudi Obamov novi zakon, po katerem bodo morali vsi delodajalci ženskam, zaposlenim pri njih, iz socialnega zavarovanja kriti kontracepcijo. Ne torej le sekularni delodajalci, ampak tudi krščanski delodajalci, ki kontracepciji nasprotujejo – krščanske šole, krščanske univerze, krščanske dobrodelne institucije, krščanske bolnišnice. Krščanska desnica je takoj oznanila, da je to konec »verske svobode« in da je to dokaz, da je Obama religiji in kristjanom napovedal vojno. Obama je potem – po silovitem trušču, ki sta ga zganjali katoliška cerkev in krščanska desnica – sicer malce popustil, tako da krščanskim, predvsem katoliškim delodajalcem, ki najodločneje nasprotujejo kontracepciji (pri katoličanih je splav umor, pri večini protestantskih denominacij pa le greh), ne bo treba neposredno plačevati kontracepcije, ampak bodo morale to v njihovem imenu storiti zavarovalnice, toda to je retoriko vojne proti religiji le še okrepilo. Krščanska desnica, ki prikriva, da velika večina ameriških katoličanov ne nasprotuje kontracepciji (in da kontracepcija ne ogroža ali omejuje »verske svobode«), svojim volivcem sporoča: tako kot je vojna proti religiji zarota »liberalnih elit«, ki hočejo odpraviti versko svobodo, je zarota »liberalnih elit« tudi socialna država, ki Ameriko spreminja v deželo »parazitov« in »lenuhov«.

Vojna za religijo je torej le del vojne za vitko državo. V očeh desnice je socialna država le aspekt vojne proti religiji. In obratno: vojna proti religiji je le zadnji juriš socialne države. Desnica svojo belsko volilno bazo straši z vojno proti religiji in s socialno državo – tako kot jo je nekoč strašila s črnci. Vojna proti religiji in socialna država sta le šifri za to, česar desnica ne more in ne sme izreči naravnost, če noče, da jo razglasijo za rasistko. Politična desnica in ekonomski liberalizem potrebujeta drug drugega (ne le v Ameriki, tudi pri nas). Če se hoče desnica znebiti »okupatorskega« črnca, potem se mora znebiti socialne države, ki se je skuša znebiti tudi ekonomski liberalizem. Ekonomski liberalizem, ki ogroža in gazi belsko volilno bazo desnice, nujno potrebuje kulturno vojno in retoriko »vojne proti religiji«. V spregi s krščansko desnico mu je uspelo belsko volilno bazo desnice celo prepričati, da je Bog na strani ekonomskega liberalizma, ki socialno in ekonomsko najbolj pustoši prav tiste dele Amerike, kjer živijo najbolj verni ljudje.

Politik, ki ljubi konservativne vrednote, bi lahko volivca, ki ljubi iste vrednote, celo odpustil, pa bi volivec še vedno glasoval zanj.

To je potrdila tudi knjiga Razpadanje, podnaslovljena Stanje belske Amerike (Coming Apart – The State of White America), ki jo je nedavno objavil Charles Murray, libertarec in član konservativnega think tanka American Enterprise, slovitega in zelo ortodoksnega oznanjevalca ekonomskega liberalizma. Murray, do sedaj znan predvsem po kontroverzni knjigi The Bell Curve, v kateri sta z Richardom Herrnsteinom »dokazovala«, da je socialni uspeh posameznika v ameriški družbi odvisen od višine inteligenčnega kvocienta in da imajo ene rase pač višji inteligenčni kvocient kot druge (nekateri so ju krstili za »znanstvena rasista«), se sprašuje, zakaj razpada Amerika. Predvsem kakopak belska Amerika. Zakaj so Američani vse bolj razslojeni, vse bolj revni, vse bolj brezposelni? Prej je trdil, da je za revščino kriva socialna država, ki revne le demotivira in demoralizira, zdaj pa je to dopolnil z ugotovitvijo, da so belci revni in recesijsko brezposelni in depresivni zato, ker premalo hodijo v cerkev in ker se nočejo več poročati, ker so torej zanemarili koncept nuklearne družine, ki ljudi »civilizira« in integrira v kapitalizem, saj jih prisili v delo, skrb za dom in družino. Ergo: belci so revni, ker so izgubili vero v Boga in kapitalizem.

Bog tako nastopa kot kopilot ekonomskega liberalizma, kot ultimativni varuh prostega trga – kot nevidna roka trga. Ko ekonomski liberalec reče, da je treba vse prepustiti prostemu trgu, je tako, kot bi rekel, da je treba vse prepustiti Bogu. Ko desničar reče, da je treba vse prepustiti Bogu, je tako, kot bi rekel, da je treba vse prepustiti prostemu trgu.