Ko čakamo na odhode

Jurij Gustinčič

24. 2. 2012  |  Mladina 8  |  Pod črto

Vedno manj si na tem svetu privoščimo hrepenenje po velikih vodjih. Nekoč smo od otroških let veliko sanjali o tem. Zdaj so bolj značilna, za ves svet, ugibanja, kako bodo vodje odhajali, ali bo to pozornosti vredno ali ne, in če, zakaj. Za nami je stoletje strahovitih dram, z dvema pošastnima svetovnima vojnama. Toda koga naj se spominjamo? Pravzaprav le enega, če upoštevamo omembe v tisku in medijih nasploh. To je Churchill. Predvsem zaradi svojih kratkih in včasih sarkastično modrih stavkov, ki jim je dal prostor v govorih in brez njih ni pravega razumevanja, no, recimo, demokracije. Na levici je bil še Lenin, a ga je v zavesti ljudi (sicer ne vseh Rusov) pokopalo vztrajanje pri skrajnostni ideologiji. Kaj pa v našem času? Pred tremi leti smo vsi hiteli čitati knjigo Baracka Obame in z olajšanjem ugotavljali, da bo Amerika dobila na čelo pravega liberalca. Liberalec je najbrž še vedno, toda v razcefrani obliki. Naravnost neverjetno ga je bilo nedavno slišati, ko je napovedoval zvišanje davkov za bogate. Po fiasku z zaprtjem Guantanama, po umikanju pri zdravstvenem zavarovanju, ki ga je umikal in umikal, da bi ga republikanci, čeprav z vzdihom, spustili skozi mešalnike kongresa, je ostalo malo od tistega oratorja, ki je navdušil množico v Berlinu, bolj navdušil kot nekoč Kennedy s svojim stavkom: »Ich bin ein Berliner.«

Gospa Thatcher je odšla, potem ko se ji je posrečilo zrušiti ponosne britanske trade unione, le da bi jo zdaj v očeh javnosti reševala dobra hollywoodska igralka. Saj zadostuje, če dobro posnema način govorjenja angleške državnice, hčere navadnega mesarja, ki je govorila z naglasom najvišjih krogov. To je tisto. Če v tej zgodovinski dobi želiš pustiti za seboj neke sledove, potem glej, kako govoriš in ali si iz dobrega materiala za velike igralce. Lahko se zgodi, da bo spomin na državnike, kakršne imamo, rešila le dobra igra prvovrstnih igralcev. Je pa res, svet vedno bolj ugiba, kako bodo končali, kaj bo ostalo od državnikov, ki čakajo v vrsti za odhod. Kaj bo ostalo od Sarkozyja, denimo. Kaj od Merklove, od katere bi nekaj moralo ostati. In Putin?

Zadnje je človeško posebej zanimivo. Na najvišji položaj so ga porinili ljudje, ki rusko zgodovino razumejo tako, da v njej zmagujejo le dobri oblastniki. Tudi tedaj, ko so se povzpeli v naglici in brez predhodnega življenjepisa, ki bi bil vreden pozornosti. Prosim vas, kaj pa je uradnik obveščevalne službe, ki se je naučil razmeroma dobro nemško in služboval v okupacijskih organih velike sile v nemški državi, ki je zdaj ni več. Nihče zdaj ne govori o tem, kakšna veličina Putina še čaka. Vsi izhajajo iz domneve, da je vse, kar je pomembnega, že za njim. Vendar je narava njegove dežele, njenih navad, strahov in tuhtanja takšna, da bo z dobrim aparatom oblasti, uslužnostjo človeka, ki ga je začasno postavil namesto predsednika, in še česa vladal naprej. Nekoliko manj prepričljivo, celo za ruske razmere. Pravzaprav je že na poti navzdol. Lahko pa je ta pot nekoliko počasnejša.

Ko sedanji politiki pridejo na oblast, imajo na sebi še nekaj leska. Ko bodo odhajali, bo malo ljudi, ki bodo to iskreno obžalovali.

Kaj pa gospa Merklova? Čudna stvar, ta trenutek velja za prvo državnico Evrope, je med prvimi tremi ali štirimi na svetu, vsi ji priznajo veliko energičnosti in odločnosti, Nemci jo večinoma podpirajo in, glej, ne škodujejo ji niti očitni spodrsljaji. In to v času, ko veliko ljudi na oblasti ne preživi niti enega samega spodrsljaja. Merklova pa je najprej izgubila enega predsednika države, ki se mu ni ljubilo ostati do konca mandata, potem pa še drugega, ki ga je spravila na ta položaj sama, s svojo znano vztrajnostjo, in naj bi bil zgled nemškega funkcionarja, ki pove samo tisto, kar so predlagatelji od njega pričakovali. Pade pa, prosim vas, zaradi navadnih kupčkanj, zaradi osebnih posojil in podobnega.

Prisiljeni, neizogibni odhod Christiana Wulffa je pokazal vso nerodnost, ki se je nemški značaj ne more osvoboditi niti takrat, ko gre državi dobro. Saj gre Nemčiji dobro, kajne? Tri dni pred padcem še gre na uradni obisk v Rim, kjer ga italijanski predsednik, nekdanji ugledni komunist, sprejema z vsemi finesami protokola. Vse je videti normalno v popolnoma nenormalnih okoliščinah in gospa Merklova mora vse to požreti. Pa še odložiti mora svoj lastni uradni obisk v Italiji. To stori veličastno, saj Wulffa tudi po njegovem odstopu nadvse hvali.

Veliki časi, nerodni ljudje. Ljudje, ki pa se svoje nerodnosti niti ne zavedajo. Ali se splača, denimo, spremljati že začeto kampanjo za naslednjega predsednika v Beli hiši? Ostanimo za zdaj pri republikancih, ki dobro manipulirajo z negotovostjo Baracka Obame in se pripravljajo … Pripravljajo na kaj? Spravljajo skupaj neverjetne vsote za predhodno, primarno volilno kampanjo – vsote, ki bi lahko reševale tegobe prebivalstva v sedanji krizi, pred sabo pa imajo kot glavni cilj, da spodnesejo … drug drugega. Ni ostalo veliko časa, da bi se v svojih nastopih kolikor toliko resno ukvarjali s čimerkoli, razen s svojo osebno pomembnostjo. Velika sila, še včeraj največja sila, ki se vede otroško.

Prišli bodo, odhajali bodo. Ali naj svet vznemirja enako prvo in drugo? Ko sedanji politiki pridejo na oblast, imajo na sebi še nekaj leska. Ko bodo odhajali, bo malo ljudi, ki bodo to iskreno obžalovali. Morebiti smo v naši deželi (nisem rekel deželici) v nečem na boljšem. Nova vlada nekatere od tistih, ki ji niso všeč, odpušča že kar dve uri po objavi volilnih izidov. No, gre le za »manjše ribe«, kot pravijo. Naprej se bo videlo. Toda resnično, ali ne bomo nikoli več imeli veličastnih odhodov? Kako bo odšla, na primer, gospa Merkel?