Kitch, umetniško-aktivistični duo

Ko sta se pred poldrugim de–setletjem našla, je bil Nenad umetnik, Lana pa aktivistka. Danes sta oba oboje. Njuna umetnost v sebi vedno nosi družbenokritični naboj, sporočilo, angažma. Umetnost, ki je samo lepa, estetska, ju ne zanima.

Njuna odločna drža ne preseneča. Nenad je doktoriral iz teze, da je edina prava umetnost kritična umetnost. Lana pripravlja doktorat iz politične filozofije in se kot raziskovalka na Mirovnem inštitutu ukvarja z vprašanjem radikalne politike emancipacije. Oba poganja prepričanje, da so spremembe na boljše nujne. In da so tudi mogoče. A ne bo jih prinesla pasivnost. Spremembe si je treba izboriti. Tudi s pomočjo umetnosti.

Ko sta se konec 90. let začela uveljavljati, je na Balkanu vrelo. Spomnita se, kako težko je bilo živeti v državi, ki je sprožila toliko vojn, in kako močan je bil občutek nemoči, da bi se karkoli spremenilo. Takrat sta se začela kot umetnika ukvarjati s projekti, ki so družbi nastavljali ogledalo. A ni bilo lahko. Potem so na Beograd padle Natove bombe. Takrat sta sklenila oditi. In sta se znašla v Sloveniji.

Imela sta nemalo težav, že zaradi jezikovnih ovir in neskončnih birokratskih postopkov, a imela sta tudi neskončno mero energije. Začela sta z rimejkom svojih beograjskih del in jih nadgradila v projekte o transnacionalnosti. Nato sta se lotevala delavskih pravic, potrošništva, visokega šolstva, migracij, predvsem pa našega ekonomskega sistema in družbene hipokrizije.

Pri tem sta se zavestno oddaljila od galerij in drugih institucionalnih prostorov umetnosti. Odpravila sta se denimo na ulice. Ali pa na radijske valove. Na Radiu Marš sta nekaj časa predvajala Por.no kitch, zvočni posnetek enajstminutnega spolnega odnosa, ki je bil reakcija na zatemnitev nočnih pornografskih vsebin na lokalni televiziji. Štajerci so tako porniče lahko vsaj poslušali.

Tudi sicer v svoje projekte pogosto vključujeta tisto, kar v malomeščanskem svetu velja za moralno oporečno. Naredila sta porno koledar z Barbiko in Kenom, Lana je bila, zavita samo v celofan in polepljena s cenami, naprodaj v izložbi trgovine, gola je brala Lacanov esej o ženskem užitku, dojila je balkanske vojne zločince. Tudi svojo poroko sta spremenila v javni performans, kjer so se gostje spraševali, ali ni vse skupaj morda le velika kičasta šala.

Cilj večine njunih provokacij je razbijanje meja. Tistih fizičnih in tistih v glavi. Tistih vidnih in tistih nevidnih. Nedavno sta se lotila projekta Življenje na meji in pod njegovim okriljem sta na ljubljanski trg Ajdovščina postavila tovorni kontejner. Kovinska gmota pod imenom Stalna čakalnica nas je opozarjala, kako zlahka se meje odpirajo za pretok kapitala, ne pa tudi za ljudi.

Z mejami se ukvarja tudi njun najnovejši projekt Made in China, ki ga bosta v torek, 28. februarja, predstavila v ljubljanskem Kinu Šiška. Kljub kitajskemu imenu se je začel v Berlinu, kjer sta mimoidoče spraševala, ali so slišali, da bodo ponovno postavili berlinski zid. Večina tega seveda ni verjela. A zidov je še veliko. Le kaj drugega so namreč vizumi, nadzorne kamere, bančne kartice, GPS-naprave ali navsezadnje Facebook?

Ker so zidovi hkrati vse bolj povezani s potrošništvom, je projekt Made in China pravzaprav kritika vsesplošnega potrošništva. Njegovo ime ne bi moglo biti bolj simbolično. Tudi zato, ker prav na Kitajskem še vedno stoji prvi in največji očem vidni zid.