Dževad Karahasan: Sara in Serafina

+ + + +

Ljudje na dvoje

Karahasanov roman se dogaja v Sarajevu, na katerega padajo granate in se oskrbuje skozi predor pod letališčem, v mestu, kjer na prebivalce streljajo z okoliških hribov sosedje in prišleki, kjer moški odhajajo na vojaške misije in veljajo povsem nova pravila vedenja: hoja po daljšnicah, peka kruha v skupnih štedilnikih na drva, radost ob pitju piva iz na novo odprte pivovarne, navdušenje ob improviziranih, pomanjkanju prilagojenih jedeh, recimo fižolu s testeninami in podobnem.

Vendar Karahasan vse to popisuje kot samoumevno in mimogrede, bralec mora z avtorjem ponotranjiti te izredne razmere. Zgodba se plete okoli težav in nesporazumov, ki jih ima pripovedovalec, profesor književnosti. S svojimi zvezami naj bi pri duhovnikih pomagal priskrbeti krstne liste za ljudi, ki bi jim zaradi trenutnega sodelovanja hrvaških in srbskih oblasti dovolili odhod iz mesta, če bi bili prave vere in nacionalnosti, dokaz tega pa so ravno krstni listi. V zgodbo, katere poglavja so izpisana skoraj kot portreti sodelujočih in naključno vpletenih, policist in doktorant zobne protetike, pripovedovalčeva žena in nekaj tistih, ki naj bi mesto smeli zapustiti, vstopi tudi Sara/Serafina, nekoliko konfuzna in podvojena simpatična gospa, ki niha med karitativnostjo, željo po organiziranju drugih in omogočanju čim znosnejšega življenja ljudem okoli sebe na eni in precej izraženo avtodestruktivnostjo in zmedenostjo na drugi strani. Že njeno dvojno ime, tudi nezdružljivosti obeh polov osebnosti, ki begajo pripovedovalca in druge, kažejo temeljno dilemo: upor ali obup, racionalnost in nerazumnost, željo po odhodu in skoraj patološki strah pred njim.

Odločanje med dvema slabima možnostma, med odhodom in vztrajanjem v mestu, sproži njeno razdeljenost, oba dela osebnosti se ločita in ugotovita, da se ne preneseta. Sara/Serafina je napokana od druge vojne, ko je že sedela na ustaškem transportu, se skoraj žrtvovala za prijateljico in kljub vsemu preživela. Njena shizoidnost pa je samo poudarjena lastnost vseh likov v romanu; govorijo, ko ne želijo, predavajo, ko je nujna intimnost, vedejo se nerazumno, proti svoji volji, zaradi strahu in negotovosti, ki ju povzroča obleganje. Karahasan usode izpisuje v ekstenzivnem, krožečem tempu, z natančnim analiziranjem opažanj, psiholoških preobratov in odtenkov, z daljšimi vpletenimi epizodami, kot da bi pripoved ujela ritem ljudi, ki so ujeti in se jim zato nikamor ne mudi.