Mož brez posebnosti

Če je republikanec pameten, potem se obnaša kot demokrat. Vsaj v Massachusettsu. V nasprotnem primeru je politično mrtev. Ko sem bil leta 2000 na ameriški predsedniški predvolilni kampanji, sem obiskal tudi Briana Leesa, ki je bil tedaj vodja republikancev v senatu Massachusettsa, v katerem sedi 40 senatorjev – republikanskih senatorjev je bilo leta 2000 le sedem. Absolutna senatna manjšina. Vse ostalo so bili demokrati. Massachusetts velja pač za najbolj liberalno ameriško državo, za najbolj fanatično demokratsko državo. Še celo katoliki – recimo Kennedyji – so tu pro-choice. Johna Kerryja in Teda Kennedyja, dolgoletna massachusetska senatorja v zveznem senatu, so vedno razglašali za »najbolj liberalna ameriška senatorja«. Iz Massachusettsa se lahko v zvezni senat prebije le demokrat – ljudje avtomatično izvolijo demokrata. Kongresne volitve so tu le gola formalnost.

Izraz »republikanec« je v Massachusettsu psovka, mi je rekel Brian Lees. »Veliko nastopam, veliko govorim, toda demokrati vedno glasujejo proti mojim predlogom.« In Lees, pompozni, energični, retorično spretni populist, je bil res neke vrste svetovni rekorder – okrog 60 odstotkov vsega govorniškega časa v senatu Massachusettsa je namreč porabil on! »Trudim se, toda nič ne pomaga.« Reči je hotel: ker sem republikanec, nimam šans! »Glejte, celo pro-choice sem!« Reči je hotel: glejte, sem kot Kennedy! »Bolj liberalen sem kot večina demokratov, najbolj liberalen med vsemi senatorji, pa ne pomaga.« Reči je hotel: ker sem republikanec, me ne bodo nikoli izvolili v zvezni senat!

Podpreti je moral pravice istospolnih (Massachusetts pač), svojo mormonsko konservativnost pa je izživljal le za zaprtimi vrati, znotraj mormonske cerkve, ki je bila do žensk in črncev vedno diskriminatorna in v kateri je služil tudi kot škof, ki je ločene, samske ženske silil, naj dajo svoje otroke v posvojitev. V nasprotnem primeru jih čaka ekskomunikacija.

Mitt Romney je republikanec iz Massachusettsa. Toda med letoma 2003 in 2007 je bil guverner Massachusettsa. Kar pomeni dvoje: prvič, da se je moral obnašati kot demokrat – in v tem pretiravati, in drugič, da je moral svoje republikanske popadke zamrzniti. Če je hotel politično uspeti in preživeti, je moral biti kot Lees – vsaj tako liberalen kot demokrati in precej bolj liberalen kot republikanci v drugih zveznih državah. In tu je zdaj multipli paradoks.

* Prvič, republikanec, ki se zdi samim republikancem – kaj šele krščanski desnici in gibanju Tea Party, motorjema republikanske stranke – preveč liberalen, je že vse od začetka republikanskih strankarskih volitev glavni favorit za republikansko predsedniško nominacijo (protikandidati prihajajo in se vanj zaletavajo, toda potem omagajo in odpadejo).

* Drugič, preveč liberalni Romney je favorit za republikansko predsedniško nominacijo v času, ko hočejo republikanci na vsak način zrušiti Baracka Obamo, ki se jim zdi preveč liberalen.

* Tretjič, preveč liberalnega demokrata skušajo sestreliti s preveč liberalnim republikancem, ob tem pa stalno iščejo nekoga, ki bi bil bolj tipično republikanski, bolj deklarativno konservativen.

* Četrtič, ponujajo se tudi bolj tipični republikanci, bolj deklarativni konservativci (Rick Santorum, Newt Gingrich), a jih etablirano jedro republikanske stranke ne podpre, ker ne verjame, da bi lahko Obamo porazil tipični, preveč konservativni – in preveč radikalni, preveč lunatični – republikanec.

* In petič, republikanci so obsojeni na Romneyja, za katerega pa sploh ne vedo, kdo je.

Misterij

Mitt Romney je »misterij«. Tudi za same republikance. Tako pravijo. In dodajajo: Romney je povsem spodvit vase, kot školjka, zabubljen, tog, zapet, distanciran, neobčutljiv, teflonski, skrit za masko in nevidnim zidom, skrivnosten, hladen, neprebojen, ves sterilen in robotski, naučen, prav nič ljudski. Tistega pridigarskega, tipično populističnega impulza, ki krasi ameriške politike, tudi Obamo, nima. Ljudi ne zna navdušiti, angažirati, potegniti za sabo. Ne, med ljudmi se ne počuti dobro. Ali bolje rečeno: to, da se mora družiti z njimi, se mu zdi ponižujoče. Žalitev. In to se vidi: ko se znajde med plebsom, ne ve, kaj bi rekel. Ko gleda vse te male ljudi, svoje volivce, se zdi, kot da nima pojma, kdo so in kaj hočejo. Ko se z njimi rokuje, imate občutek, da se raje ne bi. Ko stoji med njimi, izgleda kot direktor (ali pa kot androidni dvojnik direktorja), ki jim je prišel povedat, da so odpuščeni. Ne gleda jih v oči, ampak mimo. Nelagodje. Njegova interakcija z malimi ljudmi je truplo. Še huje – antipatija. Oh, še huje – dolgčas.

»Že tako dolgo živi v zablodi, da denar služi na pošten način, da je začel verjeti, da si ne le bogastvo zasluži, ampak da si revni zaslužijo, da so revni.«

Romney – izložbena lutka z nasmehom iz konzerve, zatopljena v plastično recitiranje ali pa žgolenje pesmi America the Beautiful (obupano dokazovanje, da je človek!) – je bolj podoben fantomu kot pa človeku. In bolj je podoben konzultantu predsedniškega kandidata kot pa predsedniškemu kandidatu. Videti je sicer kot Bushev pametnejši brat, toda bolj ali manj le zato, ker ne izgleda, da je iz krvi in mesa, ampak iz pikslov. Kot da so ga naredili v seriji. Običajno ga primerjajo s »Kenom«, partnerjem »Barbike«, toda sam v tem ne vidi nobene ironije, tako da zamuja vse »spontane« priložnosti za samoironijo, ki kandidate vedno tako prikupi volivcem. In ker stalno in vztrajno obrača le klišeje, zamudi tudi vse priložnosti, da bi bil originalen – ali pa vsaj svež. Po malem spominja na rockerje, ki ne vedo, v katerem mestu koncertirajo, a domačine potem kljub temu pozdravijo, rekoč: »Kako lepo mesto!« Najbolj kontroverzna fraza, ki jo je voljan javno izreči, je, pravi Matt Taibbi, »God bless America«.

Romney ne izgleda tako, »kot da v njem kdo živi. Njegove oči ne kažejo kilometrine izkušenega borca, ki je doživel zmage in težke udarce«, pravi Frank Rich. Tak profil politika imajo Američani že od nekdaj najraje, toda Romney je »prazni tek«. Ko ljudje gledajo Romneyja, nihče ne pomisli na seks. Toliko bolje. Je vsaj varen pred tabloidi: če bi kdo lansiral trač, da je prevaral svojo ženo, mu ne bi nihče verjel. Varen je tudi pred Unovi komunisti in Ahmadinedžadovimi islamisti: če bi ga ujeli in mučili, ne bi imel česa izdati.

Mitt Romney je predsedniški kandidat, ob katerem se vsi sprašujejo: čigav kandidat? Je le lažni kandidat? Le potegavščina? Le politični hek? Kaj skriva? In kaj če skriva, da dejansko nima kaj skriti? Težko boste našli politika, kaj šele predsedniškega kandidata, ki bi med svojimi volivci tako trpel. In težko boste našli predsedniškega kandidata, ki bi do svoje volilne baze kazal tako antipatijo. Razlogov, da se Romney med ljudmi ne počuti kot doma, je, kot pravijo, kar nekaj.

* Za začetek, Romney je iz patricijske družine. Ata George je bil self-made magnat (American Motors Corporation) in politico, celo guverner Michigana, Nixonov minister in predsedniški kandidat. Mali Mitt je hotel postati veliki George.

* Dalje, hodil je na prestižne, elitne šole (Stanford, Brigham Young University, Harvard) in ker je preveč časa preživel v elitnih country klubih.

* Dalje, vedno je bil klinično odmaknjen in nedružaben, nikoli ni hodil ven, vedno se je držal zase. Ko je bil guverner, ni mogel nihče do njega. Niti senatorji niti njegovi politični somišljeniki. Do njegove pisarne je peljalo posebno dvigalo, na sprejemih in tiskovnih konferencah pa so bile na tleh vedno oznake – za vsakogar je bilo točno določeno, kje bo stal, toda za nikogar ni vedel, kako mu je ime.

* Dalje, Romney je oligarh, utelešenje »enega odstotka«. Bili so časi, ko naj bi bil težak milijardo dolarjev. Romney zdaj stalno ponavlja, da je kot poslovnež – kot direktor podjetja Bain Capital – ustvarjal nova delovna mesta (»več kot 100.000«, »na desettisoče«, »na tisoče«, »120.000«), toda medijska »porota« še vedno računa, koliko delovnih mest je ustvaril in koliko jih je uničil. Bain Capital je bil finančni consulting, ki je tudi investiral, ali natančneje, zaganjal je nova podjetja in kupoval stara, šibka, obnemogla podjetja, toda raje je imel to drugo: z »bolnimi« podjetji je lahko več zaslužil. »Bolno« podjetje je kupil s kreditom, s katerim je potem obremenil samo podjetje, ga restrukturiral, kar pomeni, da je znižal stroške in odpustil večjo količino zaposlenih (»kreativna destrukcija«), s čimer je dvignil profitabilnost, in ga na koncu prodal. Romney ni vodil teh podjetij – le kupoval jih je, klestil in potem s profitom prodajal naprej. Bain Capital je zagnal Staples, verigo supermarketov s pisarniškim materialom – danes ima okrog 2000 prodajaln in okrog 90.000 zaposlenih, toda ti supermarketi so, kot pišeta Romneyjeva biografa Michael Kranish in Scott Helman, uničili mnoge male, družinske prodajalne pisarniškega papirja. Romney je bogatel s tem, da je odpuščal delavce, zapiral tovarne in delovna mesta selil v tretji svet. Koliko davkov plačuje, je dolgo skrival, toda ko je svoje davčne napovedi vendarle razkril, se je izkazalo, da jih plačuje po nižji stopnji kot mali ljudje, njegovi volivci. Ima se za outsiderja, toda empatije ni sposoben, ker je stalno ujet v analni strah, da se mu bo na tisti perfektni pričeski premaknil kak las, pravi Taibbi: »Že tako dolgo živi v zablodi, da denar služi na pošten način, da je začel verjeti, da si ne le bogastvo zasluži, ampak da si revni zaslužijo, da so revni.«

Moje pesmi, moje sanje

In končno, Romney je moral svojo identiteto vedno skrivati. Ne pozabite: bil je republikanec v liberalnem, demokratskem Massachusettsu. Da ne bi izgledal kot republikanec, je sprejel celo zdravstveno reformo, po kateri je Obama zmodeliral svojo zdravstveno reformo (ObamaCare), ki jo hočejo republikanci zdaj na vsak način razveljaviti. Romney sicer zanika, da ima njegova zdravstvena reforma kako zvezo z Obamovo »socialistično« reformo, pri tem pa računa, pravi Jonathan Chait, da volivci zagotovo ne bodo prebrali obeh reform, tako da ne bodo ugotovili, da med njima ni razlike. Toda Romney, oče petih sinov, ni bil le republikanec med demokrati, ampak tudi mormon med kristjani. Podpreti je moral pravice istospolnih (Massachusetts pač), svojo mormonsko konservativnost pa je izživljal le za zaprtimi vrati, v »kontroliranem okolju«, znotraj mormonske cerkve, ki je bila do žensk in črncev vedno diskriminatorna in v kateri je služil v različnih funkcijah, tudi kot škof, ki je, kot pravita Kranish in Helman, ločene, samske ženske silil, naj dajo svoje otroke v posvojitev. V nasprotnem primeru jih čaka ekskomunikacija.

Mitt Romney, ki noč in dan gleda film Moje pesmi, moje sanje, je mož brez posebnosti – če seveda odštejete način, kako je bogatel, če odštejete njegovo »zakulisno« diskriminiranje žensk, če odštejete njegov prezir do 99 % in če odštejete to, da nihče ne ve, kdo je. Zdaj pa si predstavljajte, da dobi predsedniško nominacijo republikanske stranke – in da potem v predvolilni bitki z Obamo, če naj parafraziram Franka Richa, na dan bušnejo vse njegove skrivnosti in vsi njegovi prikriti škandali. Republikanci bodo pečeni.