Preproga

Maja Novak

2. 3. 2012  |  Mladina 9  |  Ihta

Vse odkar so se drugouvrščeni na zadnjih parlamentarnih volitvah oklicali za prvake in si razdelili vojni plen, živim v tihi grozi ter tesnobnem pričakovanju neizbežnega dne, ko se bo naš najnovejši zunanji minister med tem ali onim hiperprotokolarnim dogodkom pomenljivo odkrehal, pomežiknil s tisto mešanico navihanosti in samovšečnosti, kakršno sicer vidimo le ob belih špricerjih v upokojenskih klubih, ter intoniral znamenite uvodne besede: »Moham hečt, da ...« In nato bo povedal šalo. Slovenska prepoznavnost v svetu bo dobila nov udarec in le upamo lahko, da ministrov hec ne bo potekal približno takole: »Ejga no, gospa Merkel, spravite se dol s tistega tepiha, ne morete vendar v štiklah hodit po tepihu, ki je stal 150 jurjev, prmejduš nazaj!«

Da bi bilo še bolj smešno, pa je preproga, ki je stala 150 tisoč evrov, v resnici vredna le 80 tisočakov. Gorenjski kriminalisti so zaradi tega in podobnih malenkosti spisali kazensko ovadbo zoper direktorja JGZ Brdo Protokolarne storitve Republike Slovenije dr. Iztoka Puriča in novinarji so imeli športni dan.

Še posebej so uživale novinarke, podžgane z zavestjo, da bi same kot ženske tak nakup dosti bolje opravile. Priznam, da ga jaz ne bi. (Seveda pa je prav moje neznanje eden od razlogov, da niti pod razno ne bi kandidirala za delovno mesto direktorja JGZ Brdo.) V vsem svojem življenju namreč še nisem videla preproge za 150 tisoč evrov; še take za 80 tisoč ne. Zgolj domnevam lahko, da je pri teh cenah na skromnejši od preprog mogoče deskati po internetu, pregledovati elektronsko pošto in igrati računalniške igre, tista dražja pa za nameček tudi pleše, poje, gre po časopis in skuha kavo.

Ampak tako, kot je v navadi ministru Erjavcu, so tokrat tudi novinarji (in novinarke!) spregledali, v čem je poanta vica. Preplačati perzijsko preprogo je morda res kaznivo, ni pa greh. Greh – zavržen greh, umazan greh, greh, obscen kakor kak Berlusconi ali kakšen Dominique Strauss-Kahn – je dejstvo, da v protokolarnih objektih sploh obstajajo preproge za 150 tisoč evrov.

Svila kajpak nekaj stane, barve za svilo pa tudi. Za nameček je treba plačati tkalca. Ampak če perzijski tkalci preprog živijo tako skromno kot obrtniki, kakršne sem na lastne oči videvala v arabskem svetu, potem takle tkalec v vseh tistih letih, kar tke preprogo, ne poje niti dvajsetine njene cene. Astronomsko razliko med proizvodno ceno preproge in ceno, ki jo potlej zanjo plača kak doktor, je torej mogoče pojasniti le s tem, kar je ekonomist Thorstein Veblen imenoval conspicuous cosumption. In če si »pozornost zbujajočo«, vseeno pa moralno neoporečno porabo morda lahko privoščijo novopečeni bogataši sine nobilitate (snobi, krajše rečeno), saj se v takih primerih temu reče davek na neumnost, si je država ne bi smela. Zlasti ne država, ki je (spet) v recesiji.

Preplačati perzijsko preprogo je morda res kaznivo, ni pa greh. Greh je dejstvo, da v protokolarnih objektih sploh obstajajo preproge za 150 tisoč evrov.

Trdim, da je takšna nesrečna preproga še hujša obscenost od tega ali onega vladnega letala ali kakšne patrie. Navsezadnje letalo leti; preproge to počenjajo zgolj v pravljicah. Letala včasih sicer tudi padajo, ampak celo to je aktivnost; in če je v tistem trenutku na letalu kak nepriljubljen politik, je lahko tudi taka aktivnost preprostemu ljudstvu v veselje. Hm, pravzaprav je edini trenutek, ko letalo neha biti orodje in postane conspicuous consumption, trenutek, ko ga garažiramo … Morda bi bilo v takih primerih najbolje, ko bi iz takih ali drugačnih političnih razlogov prizemljeno letalo pustili kar pod milim nebom, ob boku vojaških pilatusov na primer; da se ne bi počutilo preveč osamljeno in bi lahko miši grizljale električne kable v njem.

Pri patriah se zdijo zadeve na prvi pogled malce bolj zapletene. Kak zakrknjen cinik bi morda celo pripomnil, da se resda – tako kot letala – premikajo tudi te »rjave kahle«, vendar samo takrat, kadar se z njimi na nikomur potrebnih misijah prevažajo nikomur potrebni vojaki. Ampak celo cena patrij se ne more povzpeti v vrtoglave višine, ki ne bi imele nikakršne zveze s stroški njihovega nastanka. Navsezadnje je trg vojaških oklepnikov po svoji naravi omejen; navsezadnje na svetu le ne živi toliko podkupljivih predsednikov vlade, kakršen je, no, kaj ti jaz vem, kakršen je bil, no, recimo, Sanader (ja, koga pa ste vi imeli v mislih?), da bi prodajalci patrij na listke z njihovo ceno lahko pisali kar nekakšne hišne številke. In morda celo vojska s svojimi misijami vred ni povsem odveč. Bežno se spominjam nekega eseja Johna K. Galbraitha, v katerem je véliki ekonomist dokazoval, da je vojna nujno potrebna stvar. Večina njegovih argumentov je bila seveda ekonomske in politične narave, a v spominu mi je obtičal zlasti tale: kam neki bi, če bi izbruhnil nezaželeni trajni mir, vtaknili vse tiste fante, ki bi jih značajska naravnanost in pičla obdarjenost z možgani sicer usposabljali le za to, da bi se brezposelni potikali po ulicah, mučili mačke, terorizirali nedolžne mimoidoče ter za domačimi stenami preizkušali pesti na svojih najbližjih in najdražjih?

Samo po sebi se razume, da takih nočemo v svoji bližini. Morda prav zato Združene države Amerike vsakih pet minut najdejo novo eksotično, predvsem pa daljno državo, ki nujno potrebuje demokratičen vdor tujih sil? Seveda smo takrat tudi mi zraven, ampak kot že rečeno: to je manjši greh od preproge.

Ubogi negibni, nikomur potrebni preprogi tako ne preostane drugega, kot da poležava v kotu in zardeva. Je zardevala tudi v ponedeljek, ko so se na Brdu sešli Janša in socialni partnerji? Kajti govor je bil o odpuščanju, zategovanju pasu, pokojninski reformi … Saj je država (spet) v recesiji.