Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti

+ + + +

Resentiment po turško

Pamuk, nobelovec, se tokrat kot pisatelj dvakrat pobliskne v romanu; na pripovedovalčevi zaroki v razkošnem istanbulskem hotelu, ko pleše z njegovo ljubico, na koncu pa vstopi kot profesionalec, ki bo popisal nevsakdanjo zgodbo o napol zatajevani, nemogoči, leta trajajoči zaljubljenosti. Poba iz bogate turške familije, srečno in zgledno v zvezi, ki se ne more končati drugače kot z razkričano novico o poroki v družabni kroniki, med kupovanjem darila za bodočo zaročenko ponovno ugleda daljno sorodnico in družinsko prijateljico, s katero so zaradi njenega nastopa na lepotnem tekmovanju doma napol sprti, jo kot da poslovno povabi v svoje sicer nerabljeno stanovanje in vse do zaroke tam nato poteka potna in strastna ljubezenska štorija.

Ko ona pretrga stike, postane obseden, odpove poroko, škandalozno, že takrat začne zbirati predmete, ki so gradniki spomina, napol pokajene cigarete, preganja jo po vsem Istanbulu, neuspešno, dokler se z možem ne oglasita; dela filmsko kariero in bi ji premožen sponzor oziroma producent prav prišel. On se potem skoraj naseli v njeni družini, ob večerih gledajo filme, medtem pridno in strastno zbira predmete, ki ga spominjajo na njegovo silno zaljubljenost, ki se mu zdi tako prekleto plemenita in čista. Teh predmetov o razdevičenju in tistem po tem se kmalu nabere za cel muzej, njena hiša in njen avto in sploh vse postane eksponat. Vse lepo in prav, če ne bi zadaj slutili pošastne zgodbe o ženski, ki se ne more uveljaviti kar sama od sebe, Istanbul v sedemdesetih letih in začetku osemdesetih let se nam kaže kot opravljivo in s predsodki premazano mesto, v katerem se ekstremisti različnih usmeritev borijo za prevlado, kjer so daleč od kakšne libertarnosti ali tolerance do ženskega prešuštva.

Za obsedenostjo slutimo pošastno patriarhalnost, pozornost pa ona izkorišča za to, da ima vsaj nekaj od življenja, kino, kakšno hranjenje in izhod, čeprav vse pred budnimi starševskimi in sosedskimi pogledi. Pamukova istanbulska kulisa je razkošna, podrobno opisuje navade smetane in spremlja nihanja v filmski industriji, ki je strogo cenzurirana in naivna. Res pa je zaljubljenčeva obsedenost z drobnarijami, nabiranje spominov, njegova strast do kopičenja tisto, kar malo ustavlja samo naracijo. Navsezadnje je muzej fiktiven, stvar romana, edini muzej in pokopališče ljubezni je v resnici sam roman, izpisan obširno in ne brez pikrega pogleda na položaj turške ženske pred nedavnim.