Dr. Marjan Senjur: »Ne se igrati z javnim sektorjem. Z njim stojimo ali pademo, rastemo ali zaostanemo.«

S slabim javnim sektorjem, nizkimi plačami in nizkimi davki lahko konkuriramo manj razvitim državam, mi pa se vendarle spogledujemo z razvitimi državami.

Se strinjate s premierjem Janšo, da je šla Slovenija v zadnjih treh letih v smeri Grčije in da je treba izvesti nekatere ukrepe, ki bi jih sicer morali izvesti že konec leta 2009 oziroma v začetku leta 2010?

Grčija je majhna država s podpovprečnim dohodkom na osebo v evroobmočju. Za take države je prevladujoči menjalni tečaj evra previsok in država je zato izvozno nekonkurenčna. Kopiči se plačilno-bilančni primanjkljaj. Po drugi strani je v evru prevladujoča obrestna mera za tako država prenizka. Zato nastane tendenca zadolževanja in zmanjšanega varčevanja. Evroobmočje je makroekonomsko gledano za take države, kot je Grčija, nestabilno okolje, ki jo povrh tega dela nekonkurenčno. Tudi Slovenija je majhna država s podpovprečnim dohodkom na osebo in je zato potencialno izpostavljena istim nevarnostim: nestabilnosti in nekonkurenčnosti. Po drugi strani pa je evro za Nemčijo, kot veliko in nadpovprečno razvito državo, idealno makroekonomsko okolje. Ta nesimetričnost je temeljni problem evroobmočja. Grčija ni v težavah samo zaradi svojih subjektivnih slabosti. Njene težave so tudi objektivno pogojene. Podobno velja za Slovenijo: kriza je objektivno dejstvo, naša stvar pa je, da se bomo z njo soočili, vsaj tako dobro kot druge države. V krizi se običajno sprejemajo nujni ukrepi, in to pod pritiskom časa in velike negotovosti. Zato ni smiselno kritizirati fiskalne politike v letih 2009 in 2010. Pahorjeva vlada je naredila, kar je morala in kar je mogla. Drugače ni šlo. Ne smemo pozabiti, da je imela Slovenija negativno gospodarsko rast samo eno leto, to je leta 2009. To ni neuspeh, nekatere države so imele negativne stopnje rasti več let. Sedanja vlada ima v letošnjem in v prihodnjem letu že več izbire, predvsem zato, ker že imamo nekaj izkušenj s krizo. Upam, da bo izbrala pravilne rešitve. Pri tem naj bo pozorna, da ne bo poglobila in podaljšala sedanje krize. To je namreč realna možnost, če bodo delovali tako, kot so govorili še nedavno.

Janša pravi, da bo razlika med načrtovanimi prihodki v letošnjem proračunu in že prevzetimi obveznostmi znašala okoli pol milijona evrov, upoštevajoč obveznosti do vseh proračunskih porabnikov, pa skoraj milijardo evrov. Ti podatki so po njegovem zelo nazoren dokaz tega, kaj se zgodi, ko država daljše obdobje nima delujoče vlade in se politična kriza vleče več mesecev. Ali ni to zavajajoče? Saj je prav Janševa SDS rušila ključne predloge Pahorjeve vlade za dolgoročno uravnoteženje javnih financ, od pokojninske reforme, reforme trga dela do interventnega zakona.

Boljše bi bilo, če bi predsednik vlade kakšen mesec dni povsem molčal o proračunskih številkah. Ni bilo namreč povsem jasno, na kaj misli. To vnaša negotovost v javnosti in na finančnih trgih. Še slabše bi bilo vnašati dvom o slovenski statistiki, kar je bilo tudi zaslediti v izjavah; to bi nam pa zares škodilo na finančnih trgih. Menim, da ima Slovenija dobro javnofinančno statistiko in da ji lahko zaupamo. V tem pogledu Slovenija ni podobna Grčiji.

To, da je prav SDS rušila ključne predloge Pahorjeve vlade za dolgoročno uravnoteženje javnih financ, novi vladi zmanjšuje kredibilnost. Zato se bo morala potruditi, da si pridobi kredibilnost, ki je potrebna za uspešno delovanje. Kredibilno vlado potrebujemo tudi zato, da se bosta lahko vlada in gospodarstvo ceneje zadolževala. Brez zadolževanja ni sodobnega gospodarstva. Zato bi predlagal previdno in natančno govorjenje o javnih financah in bankah. Čas obljub je mimo, sedaj je čas načrtov in ukrepanja. Kar se tiče interventnega zakona, pa je že v redu, da je o njem odločala nova vlada, ker je zdaj odgovorna ona. Podaljšanje zamrznitve javnih izdatkov za celo leto se mi zdi dober ukrep. To bi omogočilo, da bi v naslednje leto vstopili s pripravljenimi načrti in ukrepi. V tem času bi se vlada soočila z realnostjo vladanja in javnih financ. Novi vladi bi svetoval, da si ogleda načrte, ki jih je z javnimi financami imela prejšnja vlada. Slovenija je dovolj zrela država, da lahko pričakujemo kontinuiteto delovanja države na področjih, kjer je bilo to delovanje dobro.

Boljše bi bilo, če bi predsednik vlade kakšen mesec dni povsem molčal o proračunskih številkah. Ni bilo namreč povsem jasno, na kaj misli. To vnaša negotovost v javnosti in na finančnih trgih.

Vlada napoveduje ostro varčevanje. Z rebalansom letošnjega proračuna naj bi prihranili skoraj 800 milijonov. Je tako ekstremno krčenje javne porabe res potrebno ali vlada pretirava?

Obstoječi proračun za leto 2012 je treba znižati za okoli 800 milijonov. S tem se strinjam. Če pa bi hoteli znižati javne izdatke glede na dejansko porabo v letu 2011 za 800 milijonov, bi predlagal, da se razmisli o velikosti številk. V letu 2011 je bil proračunski primanjkljaj okrog 1,5 milijarde evrov. Napovedano zmanjšanje porabe bi ob enakih prihodkih znižalo proračunski primanjkljaj na okoli 700 milijonov. Če pa upoštevamo napovedi urada za makroekonomske analize in razvoj, da se bo letos nominalni BDP povečal za okrog 600 milijonov, kar pomeni okrog 250 milijonov javnofinančnih prihodkov, bi se za toliko dodatno zmanjšal primanjkljaj. To pomeni, da bi po teh izračunih konec tega leta imeli le še okrog 500 milijonov primanjkljaja. Prihodnje leto pa bi, po tej shemi, že lahko dosegli izravnane javne finance. Zelo ambiciozno in zelo radikalno. Vprašanje je, ali je tako hitro zmanjšanje primanjkljaja možno, ali je nujno in ali je to dobro. Moj odgovor na ta tri vprašanja je: ne.

Pravzaprav je utopično pričakovati, da bi že letos uspel tako velik rez, ko pa vemo, da je približno 80 odstotkov proračunskih odhodkov fiksnih oz. jih ni mogoče spremeniti brez interventnih ukrepov. Gre torej pri napovedi o privarčevanih 800 milijonih bolj za taktičen manever kot pa za to, da bi javno porabo dejansko tako drastično porezali?

Političnih manevrov ne bi komentiral. Pomembnejše je vprašanje, kako bo okoli petodstotno zmanjšanje javnofinančnih izdatkov vplivalo na gospodarsko rast. Makroekonomska logika navaja na napoved, da bi zaradi tega prišlo do poglobitve in podaljšanja recesije, kar bi skazilo prej naveden izračun. Neznanka predvidenega krčenja javnih izdatkov je odziv gospodarske rasti. Naj kdo v vladi naredi ta izračun. Poročila s srečanja vlade s socialnimi partnerji na Brdu pri Kranju govorijo o tem, da finančni minister razmišlja o možnosti, da bi konec tega leta proračunski primanjkljaj znašal eno milijardo evrov, kar bi bilo mogoče doseči z zmanjšanjem javnih izdatkov za okoli 300 do 400 milijonov. To je že bližje tistemu, kar sam mislim, da je smiselno.

K postopnemu zmanjševanju javnofinančnega primanjkljaja poziva tudi Mednarodni denarni sklad. Veliki in sunkoviti rezi v javno porabo namreč prinašajo nevarnost velikega krčenja domačega povpraševanja in zdrsa v globoko recesijo.

O tem tudi sam že nekaj časa govorim. To ni zgolj teorija, to je tudi empirija. Ne vem, zakaj so slovenski vladni ekonomisti in njihovi ekonomski svetovalci tako nagnjeni k skrajnostim. Kot ekonomist se čudim, da so jim tako pri srcu strukturne reforme kot novodobne revolucije, šok terapije in ekstremna dejanja. Že prejšnja vlada je imela skrajen in pristranski načrt fiskalne konsolidacije, sedanja vlada pa je napovedovala celo ekstremistične rešitve. V ekonomski politiki je treba najti dobro kombinacijo med fiskalno konsolidacijo, s krčenjem izdatkov in večanjem davkov na eni strani, in med spodbujanjem gospodarske rasti na drugi strani. Trdnost, stabilnost in postopnost ekonomske politike je dobra politika, ker vzbuja zaupanje in omogoča uresničitev ter zagotavlja stabilne in predvidljive razmere poslovanja gospodarstva. Šok terapija običajno ne deluje pozitivno.

Se strinjate, da se v ustavo vgradi zlato pravilo o omejitvi zadolževanja države? Kakšni so morebitni pomisleki?

Strinjam se, da se v ustavo vnese načelo srednjeročno izravnanih javnih financ. Način izvedbe, nadzora in izjeme naj določi zakon. Vse, kar bi bilo več, bi bilo preveč. Predvsem pa nobenih številk v ustavo!

Ali ni omejevanje državnega dolga na denimo 48 odstotkov BDP-ja pravzaprav past, ki bi pomenila, da se vlada niti v primeru, da ne bi imela dovolj denarja za plače zaposlenih v javnem sektorju, ne bi smela zadolževati in bi morala v enem rezu odpraviti podedovani javnofinančni primanjkljaj?

Slovenija je že tako blizu zgornje meje javnega dolga v BDP-ju, ki je določena s Paktom stabilnosti in rasti EU, to je 60 odstotkov BDP-ja, da ne vidim razloga, da postavlja še svoj cilj. Vidim pa smisel v tem, da si vlada v svoje vladne oziroma strateške dokumente postavi ciljni delež javnega dolga v BDP-ju. Vendar je to vprašanje za naslednjo vlado. Sedanja vlada naj bi do konca mandata izravnala javne finance in jih stabilizirala. Iz tega sledi, kakšen bo javni dolg. V naslednjem mandatu pa bo imela izbiro, ali naj zmanjša javni dolg, kar predpostavlja doseganje presežkov v proračunu. Sam sem mnenja, da bi vlada v bližnji prihodnosti morala znatno znižati javni dolg in tako Slovenijo pripraviti na morebitne nove recesije, ki se utegnejo ponovno zgoditi čez nekaj let. Slovenija mora imeti rezerve za slabe čase.

Že prejšnja vlada je imela skrajen in pristranski načrt fiskalne konsolidacije, sedanja vlada pa je napovedovala celo ekstremistične rešitve. Šok terapija običajno ne deluje pozitivno.

Janša pravi, da bodo v zadnji četrtini letošnjega leta v proračunu zmanjkala sredstva za plače učiteljev in policistov. Je ta napoved realna ali gre bolj za naganjanje strahu v kosti sindikatom pred pogajanji o socialnem sporazumu, kot trdi sindikalist Branimir Štrukelj? Kajti, če bi držalo, da denarja za plače ne bo, bi bili že zdaj v slabši situaciji kot Grčija ...

Dramatiziranje položaja je morebiti smiselno za domačo javnost, za tujo javnost pa je kontraproduktivno. Tuji investitorji in finančni trgi spremljajo govorjenje predstavnikov vlade in si pri tem ustvarjajo mnenje o slovenskem gospodarstvu. Ne vidim smisla, da bi slovensko gospodarstvo predstavljali slabše, kot je v resnici. S tem domačemu gospodarstvu ne pomagajo in odganjajo tuje partnerje in financerje. Slovenci smo radi katastrofični. Razumem medije, saj se katastrofe bolje prodajajo. Politiki pa morajo biti konstruktivni, saj se od njih pričakuje, da bodo odgovorno delovali. Zamislite si, da ste potencialni tuji investitor in vas zanima, da bi investirali ali naložili denar v Sloveniji, potem pa slišite od predsednika vlade, da državi grozi razpad javnih financ. Za učitelje in celo za policiste, temelja vsake civilizirane družbe, naj bi menda zmanjkalo denarja. Ja, kakšna država pa je to? To bi pa res bila katastrofa. Kdo bo gospodarsko posloval s tako državo? Samo špekulativni kapital, in to z visokimi premijami za tveganje.

Je javni sektor res prava tarča za zmanjševanje proračunske luknje?

Seveda, javni sektor je edina prava tarča. Na strani odhodkov. Ne bi pa smeli pozabiti, da obstaja tudi stran prihodkov. Še vedno menim, da bi bilo dobro, da bi sočasno z omejevanjem javne porabe zvišanje davkov olajšalo fiskalno konsolidacijo.

Potreba po odpuščanju v javnem sektorju temelji na predpostavki, da je javni sektor pri nas preobsežen. Toda dr. Mencinger je dokazal, da je pri nas delež javnega sektorja povsem primerljiv z evropskim povprečjem, da torej ni ekscesen.

To je res, slovenski delež javnega sektorja glede na BDP je v evropskem povprečju. Nekatere nekdanje socialistične države imajo sicer nižji delež. Koalicijska pogodba strank v vladi navaja, da naj bi se delež javnega sektorja znižal krepko pod povprečje v evrskem območju. Upam, da se zavedajo, kaj to pomeni za slovensko družbo, za njeno socialno državo in za njen družbenoekonomski razvoj.

Bivša ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs opozarja, da je odpuščanje v javni upravi predrago, da bi si ga lahko privoščili. Treba je namreč upoštevati, da tu ne gre samo za nadomestilo za čas brezposelnosti, pač pa tudi za odpravnine. Po drugi strani pa Janša pravi, da so odpravnine enkraten strošek, ki ne bremeni naslednjih proračunov. Kako je torej z odpuščanjem v javnem sektorju? Se mu res ni mogoče izogniti, da bi uravnotežili proračun?

Menim, da bi bilo dobro razmisliti o različici, po kateri bi javnofinančni izdatki v letu 2012 ostali na ravni prejšnjega leta. Prihodnje leto bi tudi ostali nespremenjeni, če bi gospodarska rast še naprej ostala blizu stagnacije. Če pa bi prišlo do zmerne gospodarske rasti, bi tudi javnofinančni izdatki lahko začeli nominalno rasti, vendar počasneje od nominalne rasti BDP-ja, dokler ne bi dosegli izravnanega proračuna. S tako politiko bi do leta 2015 lahko dosegli izravnan proračun, kar bi bil kar uspeh. Po tej različici ne bi bilo treba radikalno krčiti, rezati in sekati javnega sektorja. Ali je taka različica možna, je odvisno predvsem od predvidene nominalne rasti BDP-ja. Pričakujem, da bo v prihodnje nominalna rast BDP-ja višja zaradi višje stopnje inflacije.

Vlada po eni strani napoveduje ostro varčevanje, po drugi strani pa nižanje davkov in uvedbo socialne kapice. To ob enakih ali celo manjših dohodkih državne blagajne pomeni ostro rezanje pokojnin, manjše socialne transferje in manj denarja za zdravstvo, šolstvo, kulturo. Ali tak pristop Sloveniji res lahko prinese razvoj?

Brez dobrega in učinkovitega javnega sektorja ni mogoče hitro gospodarsko rasti. Primerjalna prednost majhne države je prav njen dober javni sektor: dobra sociala, socialna kohezija, zdravstvo, kultura in ustvarjalni duh, raziskave, dobra izobrazba, socialna in gospodarska infrastruktura. Brez tega v Evropi ni mogoče gospodarsko rasti in brez tega sposobni strokovnjaki in ustvarjalci ne bodo hoteli živeti in delati v Sloveniji, investitorji pa ne bodo investirali v projekte z visoko tehnologijo in visoko dodano vrednostjo. S slabim javnim sektorjem, nizkimi plačami in nizkimi davki lahko konkuriramo manj razvitim državam, mi pa se vendarle spogledujemo z razvitimi državami. Pri tem je treba razširiti vprašanje. Nista problem samo javni sektor in država, ki je odgovorna zanj, temveč tudi gospodarstvo. Niso problem samo politiki, temveč tudi menedžerji, ki vodijo gospodarstvo. Tej temi bi bilo treba posvetiti veliko več pozornosti. Morda bi se celo lahko vprašali o kakovosti izobraževanja naših menedžerjev.

Kako najti pravo razmerje med neoliberalizmom, ki ga zagovarjajo ključni nosilci ekonomske politike v tej vladi, ter na drugi strani družbeno solidarnostjo?

Ekonomski neoliberalizem ni samo ekonomsko vprašanje, temveč je tudi ideologija, je romantični idealizem, ki zanemarja kri in solze, ki jih ljudem povzroča liberalno gospodarstvo. To ni nič novega. Tudi v preteklosti je bila dobro stoječa gospoda ravnodušna do tegob raje. To sem karikiral, problem je veliko širši, vendar se ne bi spuščal v doktrinarne razprave. Upam, da se kolegi ekonomisti zavedajo, da je ekonomski liberalizem politično instrumentaliziran, tako kot kaka druga ekonomska teorija.

Ali ne bi bilo enostavneje, da bi se namesto odpuščanja in zniževanja plač odločili za enkraten rez, namreč da bi ukinili vojsko, kot je revija Mladina predlagala že pred časom? Ali ni boljše ukiniti vojsko kot pa socialno državo?

Ukinitev vojske je naivni idealizem o svetu brez nasilja in ogroža nacionalni obstoj države. Lepo je biti idealist, je pa pogosto neodgovorno. Mir namreč ni samoumevno stanje. Oprostite. Tudi v ekonomiji imamo podobne idealiste, ki jih v javnosti poznamo pod oznako liberalni ekonomisti, ki bi radi gospodarstvo brez države. Svobodno tržno gospodarstvo tudi ni samoumevno stanje. Res je pa nekaj, brez idealov ne bi mogli opredeliti realnosti. Naj živijo idealisti.

Kateri ukrepi so nujno potrebni in izvedljivi, da bi oživili slovensko gospodarstvo?

Slovenska gospodarska rast temelji na investicijah in izvozu, zato bi bilo treba spodbujati investicije in izvoz ter ustanavljanje in obstoj podjetij. Posebej velika podjetja so pomembna. Koalicijski sporazum ima nekaj dobrih predlogov, ki pa še niso konsistentni. Strinjam se z investicijskimi olajšavami, strinjam se z davčno razbremenitvijo dela. Menim pa, da bi javnofinančne spodbude gospodarstva morale biti javnofinančno nevtralne. To pomeni, da če na eni strani znižamo tiste davke, ki obremenjujejo gospodarstvo, moramo na drugi strani ustrezno dvigniti tiste davke, ki niso tako škodljivi za gospodarsko rast. Tak davek je davek na nepremičnine. Tak davek je tudi davek na dodano vrednost, ki neposredno spodbuja izvoz, ker ga plačujejo domači potrošniki, izvozniki pa ne. Dvig davka na dodano vrednost bi vladi omogočil, da bi lahko znižala davke, ki so nespodbudni za gospodarski razvoj. Tu mislim predvsem na davčno obremenitev kapitala in dela. Če bo vlada tako vztrajno nasprotovala vsakemu povečanju davkov, iz javnofinančnih razlogov ne bo mogla uporabiti nižjih davkov in višjih davčnih olajšav za spodbujanje gospodarstva. Če že ne želi povečati splošne ravni davčne obremenitve, naj bo vsaj toliko fleksibilna, da bo spremenila strukturo davkov, ki bo bolj v prid spodbujanja gospodarske aktivnosti. Dvig DDV-ja bo test njene sposobnosti in odločenosti, da javnofinančno podpre gospodarsko aktivnost ob upoštevanju javnofinančne vzdržnosti. Če se bo Sloveniji uspelo toliko gospodarsko razviti, da bi dosegla povprečje evroobmočja, bi lahko uspevala v tem okolju. Pa še nekaj. Če bo zaostajala v razvoju, bo morala tako kot Grčija, tudi ona začeti razmišljati o tem, ali je članstvo v evru njeno optimalno okolje. Hitrejša gospodarska rast od povprečja evroobmočja je usodnega pomena za Slovenijo. Zato še enkrat: ne se igrati z javnim sektorjem. Z njim stojimo ali pademo, rastemo ali zaostanemo.