Umetnik

Ko so h’woodski mogotci leta 1927 ustanovili Akademijo za filmsko umetnost, so bili filmi še nemi. Brez zvoka, brez dialogov, z mednapisi. Imeli so le glasbeno spremljavo, bodisi pianista ali pa orkestra. V živo, se razume. Do sredine leta 1928 so oblikovali članstvo in sprejeli vsa pravila, vključno s pravili za podeljevanje nagrade, ki so jo nekaj let kasneje krstili za Oskarja. Prve nagrade naj bi Akademija podelila na začetku leta 1929, v poštev pa naj bi prišli filmi, ki so bili premierno prikazani med 1. avgustom 1927 in 31. julijem 1928, toda vmes se je zgodilo nekaj čudnega in prelomnega: studio Warner je namreč ob koncu leta 1927 lansiral Pevca jazza – prvi zvočni film. Kar je pomenilo, da v tekmo za nagrade Akademije vstopa tudi Pevec jazza.

Ni imel te sreče: vrhovni komite Akademije je po hitrem postopku sklenil, da bi bilo nepošteno, če bi morali nemi filmi tekmovati z zvočnim filmom, zato so Pevca jazza izločili iz glavne tekme. Ali bolje rečeno: za glavno nagrado – nagrado za najboljši film – se ni mogel boriti, toda dopustili so možnost, da je nominiran v stranskih, bolj »inženirskih« kategorijah. Pevca jazza so imeli pač bolj za inženirski dosežek, za eksperiment, še več – Louis B. Mayer, mogočni šef studia MGM in izumitelj Akademije, je v zvočnem filmu videl le modno muho, le muho enodnevnico. Tako kot je prišel, bo tudi šel. Nemi filmi so state-of-the-art filma. Zvok je le parazit. Mayer je videl prihodnost – in bila je nema.

Kar je bilo ironično, če pomislite, da so skušali med prikazovanji nemih filmov vsi ustvarjati iluzijo zvoka. In to so počeli na vse mogoče in nemogoče načine. Recimo: ko so leta 1927 prikazovali Krila, vojni epos s spektakularnimi letalskimi prizori, so zraven publike zaganjali motorje, ki so imitirali letalski ropot. Toda ironija je bila večja, kot se zdi na prvi pogled. Ko je Akademija leta 1928 sklenila, da zvočni film ne more tekmovati z nemimi filmi, so že vsi v Hollywoodu na veliko snemali zvočne filme. Melodrame, mjuzikle, gangsterske filme. Filme, v katerih se je govorilo, jokalo, streljalo in pelo. Nekatere filme so posneli neme, a so jih potem na hitro sinhronizirali, da so bili bolj au courant. Tudi Mayerjev MGM je takoj prešel na zvok – v Holivudski reviji so nastopile vse največje zvezde studia MGM. Glejte, govorijo! In seveda, leta 1929, ko so razdeljevali prve nagrade Akademije, je v dvorane prišla tudi zvočna verzija Kril. Tistih motorjev niso več potrebovali – imeli so zvok.

Ironija je bila torej popolna: ko je Akademija na prvi podelitvi oskarjev nagrajevala neme filme, so bili nemi filmi že mrtvi in pokopani, odpisani, stvar muzeja in preteklosti. Nihče jih ni več hotel. Vsi so hoteli zvočne filme. Če bi Pevec jazza tedaj lahko kandidiral za glavnega oskarja, bi verjetno pometel z nemimi filmi. Tako kot je letos z zvočnimi filmi pometel Umetnik (The Artist), francoski nemi film, ki ni dobil le oskarja za najboljši film, ampak tudi za režijo (Michel Hazanavicius), glavnega igralca (Jean Dujardin), glasbo (Ludovic Bource) in kostume (Mark Bridges). A po drugi strani – bil je že čas, navsezadnje, Francozi so strašni cinefili (lani so prodali več kot 200 milijonov kinovstopnic in producirali več kot 200 filmov), film pa so tudi izumili, ali natančneje, prvi komercialni filmi so nastali v Franciji. Ko sta brata Lumière prikazovala Prihod vlaka na postajo La Ciotat, so gledalci bežali iz dvoran, prepričani, da jih bo vlak, ki je v filmu iz ozadja zapeljal v ospredje, zgazil. Tako moč je imel film – moč potresa, moč revolucije, moč obsedenosti, moč ponovnega rojstva. Toda svet in ljudi je – vse tja do Pevca jazza – stresal, obsedal, revolucioniral in prerojeval v popolni tišini.

Umetnik izgleda kot igrivi filmski hek. Kot duhovita aktivistična subverzija. Kot protestni napad Anonymusov.

In da bi bilo vse še bolj logično, je Umetnik – sicer za 15 milijonov dolarjev posnet v Hollywoodu, s h’woodskimi igralci ob strani (John Goodman, James Cromwell, Penelope Ann Miller, Ed Lauter) – postavljen prav v leto 1927, potemtakem v čas, ko so h’woodski mogotci ustanovili Akademijo in ko je vse presenetil, vznemiril in vznejevoljil »apokaliptični« prihod zvoka. No, prihod zvočnega filma vznejevolji tudi Georga Valentina (Jean Dujardin), h’woodskega zvezdnika nemega filma, matinejskega idola, neustrašnega – četudi vodvilsko temperamentnega – junaka akcijskih filmov, elegantnega šarmerja z brčicami Douglasa Fairbanksa in pogledom Johna Gilberta, ki se boji, da ga bo zvočni film odpihnil.

Ko se Umetnik začne, publika v razkošni filmski palači ravno gleda njegovo novo avanturo, Rusko zadevo, za tiste čase tipični protikomunistični film, v katerem ga komunisti zgrabijo, zaslišujejo in mučijo z elektrošoki. Živega ga dajejo iz kože. Valentin kriči, toda ne vemo, kaj, dokler se ne prikaže mednapis, prepis njegovega krika: »Ne bom govoril! Niti besede ne bom rekel!« Komunistični mučitelji vztrajajo: »Govori!« »GOVORI!« Elektrošoke celo okrepijo. Toda Valentin vztraja – v svoji nemosti. Ko od bolečine omedli, ga zvlečejo v celico, iz katere ga reši pes, njegov zvesti buddy. Sam si potem natakne superjunaško masko, reši svojo plavolaso ljubico in na koncu vsi skupaj zbežijo z letalom. Vse je tako enostavno. Brez eksplozij, brez kaskaderskih vrtoglavic, brez specialnih efektov. Brez zvoka. Zlati časi.

Toda filmski časopisi o njegovem novem filmu poročajo šele na peti strani. Časi so se spremenili. »Svet govori,« dahne njegov producent. »Publika hoče govoreče obraze. In publika se nikoli ne moti.« George Valentin – transfiguracija Rudolpha Valentina, zvezdnika nemega filma, ki ni nikoli spregovoril (prej je umrl, leta 1926, na vrhuncu slave) – tako kot Louis B. Mayer ne more verjeti, da je to prihodnost filma. »Če je to prihodnost, potem jo kar imejte!« Zlagoma začne propadati in omedlevati – zaradi alkohola. Raje komunizem kot zvok! Raje komunistična tortura kot zvočni film! Raje gulag kot diktat filmske publike! Valentin – še malo prej zvezdnik, zdaj nobody – vmes skoraj zgori. Raje gori, kot govori! In res bi zgorel, če ga ne bi rešil pes, njegov zvesti buddy, replika Rin Tin Tina, slovitega psa, enega izmed največjih h’woodskih zvezdnikov s konca dvajsetih let – psa, za katerega so rekli, da je rešil Hollywood. Hollywood svojega življenja ni dolgoval Valentinu, ampak psu, ki mu ni bilo treba govoriti. Tako kot Valentin svojega življenja ne dolguje nememu filmu, ampak psu. V sanjskem transu celo zasliši zvoke kozarcev, okolice, ulice, avtomobilov, smejanja, toda svojega glasu ne sliši – zvok pritiska, Valentin pa je še vedno nem. In v tem trenutku izgleda kot parodija prve podelitve oskarjev: ko je že iz vseh strani silovito, pompozno, bombastično, oglušujoče in blockbustersko pritiskal zvočni film, je Akademija slavila in nagrajevala neme filme.

Filmski hek

Zdaj je seveda ravno obratno: Akademija slavi in nagrajuje pompozne, bombastične, oglušujoče, blockbusterske filme, ki svoje življenje dolgujejo zvoku. In specialnim efektom. In govorečim obrazom. Umetnik je odgovor na to. Ali bolje rečeno: Umetnik je odgovor na tisto, kar je film izgubil z zvokom, dialogi, govorjenjem in govorečimi obrazi. Rudolf Arnheim, avtor slovite knjige Film kot umetnost, je že pred mnogimi leti opozoril, da so govorjeni dialogi olajšali pripovedovanje zgodb, da so torej nastopili kot »sredstvo za prihranek časa, prostora in inventivnosti – prihranek, ki bi razpoložljivo, sicer omejeno dolžino filma in kreativno energijo ustvarjalca rezerviral za resnično relevantno vsebino dela«. Kar pa se s prihodom zvočnega filma ni zgodilo: dialogi so svet filma zožili, saj so dogajanje omejili na izvajalca, na igralca, na človeka, ki govori. »Prikazovanje človeškega naravnega okolja je bil eden izmed dosežkov, ki so upravičili obstoj filma.« Tudi nemi film je igralca pogosto prikazoval v velikem planu, toda »ustvaril je enotnost med nemim človekom in nemimi stvarmi.« Delci zlomljene vaze so »govorili« na enak način, kot je igralec govoril z drugim igralcem. Zvočni film je to magično homogenost uničil: »Igralca obdari z govorom, in ker ima to moč samo on, so ostale stvari odrinjene v ozadje.« Govor je film omejil, še huje, zmanjšal je izraznost in ekstatičnost slike, ohromil vizualno dogajanje. »Boljši ko je bil nemi film, bolj se je izogibal ljudi med govorjenjem.« Odveč je poudarjati, da je tako nastala »najbolj filmična vrsta pripovedi, polna preprostih dogajanj«. To je film izgubil. Pridobil je zvok, a izgubil to, kar ga je delalo najbolj filmičnega. Kot je v Wilderjevem Bulvarju somraka (1950) dahnila Norma Desmond, velika zvezdnica nemega filma, ki jo je pokončal prihod zvoka: »Nismo potrebovali dialogov. Imeli smo obraze.« In Michel Hazanavicius se je v svojem zahvalnem govoru zahvalil prav Billyju Wilderju – trikrat. Če naj parafraziram Kennetha Tynana: to, kar človek, ko je pijan, vidi v zvočnem filmu, vidi v nemem filmu, ko je trezen.

H’woodski filmi pod pritiskom ne ohranijo poguma in gracioznosti, ampak se vedno sklonijo, upognejo, spodvijejo, prestrašijo. In ja, bojijo se smrti – smrti v kinu, smrti na blagajni.

Umetnik izgleda kot igrivi filmski hek. Kot duhovita aktivistična subverzija. Kot protestni napad Anonymusov. Črno-bel: v času, ko filme prodajajo barve. Nem: v času, ko filme prodaja zvok. Z mednapisi: v času, ko filme prodajajo specialni efekti. Retro: v času, ko filme prodaja 3D. In seveda, v času, ko je vse zvedeno na najnižji skupni imenovalec, ga je posnel režiser z neizgovorljivim priimkom (Hazanavicius). Še toliko bolj hekersko in aktivistično pa je Umetnik izgledal med filmi, ki so bili letos nominirani v kategoriji najboljših filmov. Kot veste, v tej kategoriji ne nominirajo več le pet filmov (tako kot prej), ampak deset. Zakaj so to spremenili? Da bi razširili izbor, ali natančneje – da bi dali možnost tudi manjšim, neodvisnim, nestudijskim, prestižnim, bolj tveganim filmom, ki nimajo take medijske in oglaševalske podpore, tako da potem vedno ostanejo manj opazni ali pa celo neopazni. Ergo: število nominiranih filmov so povečali v imenu umetnosti. Toda letos jih niso nominirali deset, ampak le devet: hej, toliko je bilo pač »najboljših« filmov.

Problem je le v tem, da so bili med nominiranimi filmi za glavnega oskarja pretežno filmi, ki tam niso imeli kaj početi – filmi, ki jih tam ne bi smelo biti, filmi, ki ne izgledajo najbolje, recimo Potomci, Ekstremno glasno in neverjetno blizu, Služkinje, Zmagovalec in Grivasti vojak. Tudi Allenova Polnoč v Parizu ne izgleda niti približno tako pariško, kot izgleda pariški Umetnik holivudsko. Umetnik je vse tja od lanskega festivala v Cannesu, kjer je debitiral, pobral nepregledno kopico nagrad, tako da je v »najdaljšo noč«, ki je letos milostno trajala le dobre tri ure, vstopil kot daleč najbolj dekorirani film, še toliko bolj, ker je tik pred podelitvijo oskarjev osvojil tudi cezarja, francosko nagrado za najboljši film leta, in spirita, ameriško nagrado za najboljši neodvisni film leta, toda med filmi, nominiranimi za glavnega oskarja, ste zaman iskali tiste male, neodvisne, prestižne, nestudijske, arty filme, s katerimi je Umetnik tekmoval za spirite in zaradi katerih je Akademija razširila nominacijski nabor v kategoriji najboljših filmov. O filmih Zaklonišče, Drive, Beginners, My Week with Marilyn, Think of Me, 50/50, Natural Selection, Martha Marcy May Marlene, Rampart, Gun Hill Road, Cedar Rapids, Another Earth, Margin Call, Bellflower in The Dynamiter ni bilo namreč ne duha ne sluha – no, nekateri so se resda pojavili, toda v stranskih kategorijah, daleč od »najboljših« devetih.

Nadomeščali so jih Zmagovalec, Služkinje, Ekstremno glasno in neverjetno blizu, Grivasti vojak in Polnoč v Parizu, filmi, ki se dogajajo v preteklosti, varni preteklosti, eskapistični preteklosti, dobri stari preteklosti, potemtakem filmi, ki so pred stresno, umazano, depresivno, recesijsko, kompleksno sedanjostjo zbežali v nekontroverzno preteklost – v čas I. svetovne vojne, v čas ameriške »izgubljene generacije«, v čas boja za črnske državljanske pravice, celo v čas 11. septembra. Nekateri skušajo biti celo kontroverzni, toda na nekontroverzen, eskapističen, pudingast način. Služkinje ustvarjajo vtis, da je bil boj za črnske državljanske pravice stvar belcev, ne pa črncev, in da so črncem državljanske pravice priborili belci – če ne bi bilo belcev, črnci ne bi dobili državljanskih pravic. V resnici je ravno obratno: če ne bi bilo belcev, jih črnci sploh ne bi izgubili. Toda v Služkinjah črnke spremenijo v take stereotipe, da ne bi bilo čudno, če bi jih igrale kar belke.

Grivasti vojak ustvarja vtis, da so I. svetovno vojno dobili konji. Film Ekstremno glasno in neverjetno blizu ustvarja vtis, da se je 11. september zgodil le zato, da bi lahko otroci komunicirali s svojimi izgubljenimi, mrtvimi, zasutimi očeti – in da bi lahko z njim emocionalno izsiljevali tiste, ki so preživeli. Železna lady, ki sicer ni bila nominirana za glavnega oskarja, a je – tipično postavljena v preteklost – Meryl Streep prinesla tretjega oskarja, pa ustvarja vtis, da je bila Margaret Thatcher, ki je Britanijo prelevila v ground zero ekonomskega liberalizma, le nerazumljena ženska in feministka, pa četudi je za spolno enakost naredila toliko kot črnci za državljanske pravice v Služkinjah.

Polnoč v Hollywoodu

Polnoč v Parizu – četudi nostalgična, eskapistična – je bila v primerjavi s temi filmi že kar altruistična. Gila (Owen Wilson), h’woodskega scenarista, ki ga Hollywood tako frustrira in deprimira, da se počuti vse bolj nemočnega, faliranega in neplodnega, namreč »časovni stroj« pošlje v dvajseta leta prejšnjega stoletja, v čas, v katerem se dogaja Umetnik in v katerem potem v Parizu sreča umetnike, ki bi lahko sodobnemu Hollywoodu – filmom à la Zmagovalec, Služkinje, Ekstremno glasno in neverjetno blizu, Grivasti vojak in Železna lady – veliko povedali o I. svetovni vojni (Ernest Hemingway), feminizmu (Gertrude Stein), groundu zero (T. S. Eliot) in umetnosti (Man Ray, Luis Buñuel, Pablo Picasso, Salvador Dalí, Henri Matisse, Henri de Toulouse-Lautrec, Paul Gauguin, Edgar Degas), da ne rečem Umetniku. Navsezadnje, Hemingway mu lepo pojasni, kaj dela umetnika velikega: prvič, to, da pod pritiskom ohrani pogum in gracioznost, in drugič, to, da se ne boji smrti.

H’woodski filmi pod pritiskom ne ohranijo poguma in gracioznosti, ampak se vedno sklonijo, upognejo, spodvijejo, prestrašijo. In ja, bojijo se smrti – smrti v kinu, smrti na blagajni. Nikoli ne tvegajo. Raje se dogajajo v preteklosti, v dobrih starih časih. Če pa se že ravno dogajajo v sedanjosti, kot recimo Potomci, potem popisujejo življenje havajskega bogataša, ki ga ne zlomi finančno-gospodarska kriza ali kaj takega, ampak spoznanje, da ga je žena varala – niti ne z žensko, ampak z moškim. Ne, Hollywood ne tvega. O sedanjosti, ki se mu zdi vedno preveč kontroverzna (kriza, odpuščanje, Okupirajmo, 99 % ipd.), bi najraje molčal, zato niti ni čudno, da ga je tako obnorel prav nemi Umetnik in da je en passant tudi sam – na svoj kastrirani način, se razume – pokoketiral z nemostjo: glavna junakinja Potomcev, Clooneyjeva žena, leži v komi, tako da ust ne odpre, prav tako nem pa je tudi Max von Sydow v filmu Ekstremno glasno in neverjetno blizu. Oba molčita z razlogom in oba ekstremno glasno zamolčita nekaj velikega. Kot da bi skušala reči: v h’woodskih filmih veliko govorijo, a obenem veliko zamolčijo. Ali pa kot da bi skušala reči: za vse nas bi bilo bolje, če ne bi slišali, kaj govorijo v h’woodskih filmih. In ker se h’woodski filmi prekleto dobro zavedajo, da disproporcialno malo tvegajo, bi se najraje zavili v nemost.

Hollywood pozna le en način tveganja: saj veste, posname film za 200 milijonov dolarjev – in potem upa, da ga bo rešil pes. Toda Umetnik – po eni strani francoski hommage h’woodskemu nememu filmu (za razliko od Scorsesejevega, z »inženirskimi« oskarji nagrajenega Huga, ki je ameriški hommage francoskemu nememu filmu), po drugi pa revizija starih filmov, v katerih je zvezdo neme dobe groteskno pokopal prihod zvočnega filma (Pojmo v dežju, Bulvar somraka, Ti si moje vse) – je bil prav to: tveganje. Prikazovalci bi lahko tudi rekli: Oprostite, toda črno-belih nemih filmov ne vrtimo! In Akademija bi lahko rekla: Oprostite, toda bilo bi nepošteno, če bi zvočni filmi tekmovali z nemim filmom! In v nekem smislu to res ni bilo pošteno. H’woodski zvočni filmi ob Umetniku niso imeli nobene možnosti.