Priden, kuža

Janko Lorenci

9. 3. 2012  |  Mladina 10  |  Kolumna

Unija tone v preteklost, nazaj v surovejše faze kapitalizma. Mnenja o tem so lahko različno ostra, toda EU se pospešeno spreminja, in to na slabše. Prvič, skupnost postaja izrazito neenakopravna in se sprevrača v vladavino velikih držav. Drugič, demokracija na ravni Unije in članic nazaduje, zaupanje v skupnost upada. Tretjič, v dogovorni tvorbi, ki se ima za civilizirano in humano, se na plečih pol milijarde ljudi uresničuje doktrina šoka Naomi Klein – kriza je izrabljena za pospešeno uvajanje neoliberalizma. Neoliberalne ukrepe pogosto sprejemajo tehnokrati, formalno nasprotniki neoliberalizma. Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke (ECB), je že rekel, da je evropskega socialnega modela konec.

Ti procesi so v krizi dobili močan pospešek. Vsaj toliko kot zloglasni finančni trgi in prisile krize jih poganja kar evropska politika sama, povezana s kapitalom in prežeta z neoliberalno miselnostjo. Vse to se prepleta z interesi posamičnih močnih držav.

Popek celine je postala Nemčija. Njena vsiljena strategija ostrega zategovanja pasu se lahko zlasti za bolj ranljive države izide le tako, da razgrajujejo socialno državo. To veča njihovo notranjo nestabilnost in ogroža razvoj. Izvoz neoliberalizma prek krize in njenega zgrešenega zdravljenja morda ni cilj nemške politike, vendar ta take posledice povzroča in dopušča. Politične elite drugih članic pritisk sprejemajo, ker so same neoliberalne ali ker jim nič drugega ne preostane. Krasni novi svet množečih se milijonarjev in revežev se tako širi.

Nemčija je pomagala postaviti evropsko socialno državo, zdaj jo pomaga spodkopavati. Izsilila je tudi napredek v povezovanju Unije, kot se uradno označuje fiskalni pakt. A to je zgolj kaznovalni, disciplinski akt. Vsebinska integracija ni z njim napredovala niti za las. Dobrodošlo je zgolj to, da je ECB z množičnim posojanjem denarja bankam vsaj začasno umirila položaj. Države se lahko spet ceneje zadolžujejo in ta čas se ne more nanaglo sesuti nobena večja članica evroobmočja. Toda vse druge nevarnosti ostajajo.

Teorija konvergence (razvojnega izenačevanja članic), veljavna do izbruha krize, je očitno pokopana. Razlike v razvitosti, zlasti med jugom in severom EU, naraščajo. Tako se lahko nemška prisiljujoča pot k tesnejši povezanosti EU sprevrže v svoje nasprotje. Unija lahko postane za šibkejše članice svojevrstna razvojna kletka. Toda varen ni niti sever.

»Najboljši projekt, ki ga je kdaj imelo človeštvo«, kot je EU poimenoval Mario Monti, ostaja dragocen, a tudi čedalje bolj dvorezen.

Nobelovec Stiglitz pravi: Natakniti si finančne lisice ni dovolj. Graditi skupno ječo ni politična vizija. K taki viziji spadajo socialni pakt med vladami in državljani, dogovorjena finančna politika in skupne institucije. Prek tega je treba priti do politične unije, ki pa jamči tudi za minimalne socialne standarde državljanov.

Dogajanje v Uniji vsebuje jasne nauke in opozorila tudi za nas.

Trenutno smo se znašli v kočljivi zanki. V skladu z dogovori v EU bo treba uravnotežiti proračun in zato krepko zategniti pas. Večje prihranke je mogoče zagotoviti le s posegom v pokojnine in plače javnega sektorja. Tak poseg bi pomenil socialni spopad velikih razsežnosti z nepredvidljivim koncem. To narekuje, da zapovedano ostro varčevanje raztegnemo na daljše obdobje in se po potrebi razumno zadolžujemo v tujini, kjer lahko znova dobimo posojila po znosni ceni. Gospodarstvo lahko zaženemo samo tako. Toda to nam preprečuje EU po nemški meri.

Še huje bo, če bomo od zunaj vsiljenim norostim dodali svoje, neoliberalne norosti – zniževanje davkov, prodajanje »srebrnine« v času smešno nizkih iztržkov, razgrajevanje javnega sektorja. Toda vladni ekonomski načrt predvideva vse to. Imamo smolo, da so se slabi impulzi iz EU ujeli z naravnanostjo nove vlade – njeno neoliberalnostjo in poslušnostjo navzven. Poslušne so bile sicer tudi prejšnje vlade.

Iz vsega tega se kaže potreba po dveh nujnih zasukih.

Prvič, opustitev domačega neoliberalnega načrta, ki je ekonomsko škodljiv, ki družbo uničuje, državo pa peha v notranjo vojno.

Drugič, odpor proti dušeči politiki EU. Varčevanje je potrebno, toda od zunaj zaukazani tempo je treba ublažiti.

To zahteva temeljito spremembo našega odnosa do EU. Prevladujoči preplet ravnodušnosti, nevednosti in slepe pokorščine do nje je najslabša možna mešanica. Ker je Unija naše osnovno in ta čas vedno manj spodbudno življenjsko okolje, je taka drža čedalje pogubnejša.

V sedanjem položaju konkretno to pomeni vsaj to, da bi moral biti vnos zlatega fiskalnega pravila v naš pravni red skrajno zadržan. Hkrati je čas za resen razmislek o »našem« evru. Če nas bo trajno vlekel navzdol, kot se nam to dogaja zdaj, se mu bomo prisiljeni odpovedati.

Unije opisani slabi trendi še niso nepovratno zakoličili. Spremembe lahko pridejo že s francoskimi volitvami, še zlasti pa z naraščajočim nasprotovanjem mnogih članic in prebivalstev Unije sedanjemu »reševanju« krize.

Postati moramo del tega nasprotovanja. Res smo v EU majhna količina, vendar smo. Imamo v marsičem nedotaknjeno suverenost, en glas, veto in lahko iščemo koristna zavezništva. Z vsem tem lahko nekoliko vplivamo na razmere v Uniji, na svoj položaj v njej in položaj doma. Za svoje interese in pravice se je treba tudi v tej druščini boksati. Slepa pokorščina prinese samo čehljanje; priden, kuža. Zakaj si lahko samosvojo držo privoščijo podobno majhne Irska, Slovaška, Češka … Svobode imaš toliko, kolikor si je vzameš. Vzameš si je toliko, kolikor je imaš v glavi.