Ženska v črnem

zadržan +

Vas prekletih.

Ali obstaja življenje po Harryju Potterju? Daniel Radcliffe ima za sabo Harryja Potterja – pred sabo pa mešanico življenja in smrti. V Ženski v črnem, posneti po romanu Susan Hill, čaka na nekaj, kar bi ga premaknilo. Da ne bi obtičal v Harryju Potterju. Igra namreč Arthurja Kippsa, depresivnega, letargičnega, pasivnega vdovca in viktorijansko-edvardijanskega odvetnika, ki ga pošljejo v ruralni, zakotni, somračni, močvirni, megličasti Crythin Gifford, kjer naj bi uredil dokumente preminule bogatašinje, toda ko pride tja, ga vsi odganjajo – in seveda, otroci začnejo umirati. Grizlijevsko.

Kipps obtiči med zakleto hišo bogatašinje, ki morda ni mrtva, in vasjo prekletih, ki morda niso več živi, toda gotski teror, vraže, duhovi, prerokbe in spiritistični transi se zlivajo v atmosfero, ki izgleda tako, kot da se hoče zliti v olje, ki bo obviselo na steni in čez 100 let klicalo k dešifraciji. V času rebootov je reboot doživel tudi Hammer – in Ženska v črnem je Hammerjeva produkcija. Ta znamka je nedavno vstala od mrtvih. Britanski studio Hammer je bil nekoč hiša groze, metropola grozljivke – žanru, ki je po II. svetovni vojni izgubil elan in domišljijo, vitalnost in smisel, je vrnil tako elan kot domišljijo, tako vitalnost kot smisel. Pa tudi življenje in smrt. Hammer je poskrbel za reboot grozljivke. Tu so se valili drakule, frankenštajni, džekili, volkodlaki, mumije, zombiji, demoni, fanatiki, perverzne vampirke, dvojniki, razparači, gotski čudaki, satanisti, kanibali, prekletstva, psihoze, herezije, črna magija, kri, seks, norost, žrtvovanja, maščevanja, obsedenost in incest, atmosfera je bila tako mučno nelagodna in tesnobna, da se je kar lepila na kostume in dizajn, mrtvi so ostajali zvesti mrtvim, meja med mrtvimi in živimi, življenjem in smrtjo, realnostjo in sanjami, moškim in žensko, dobrim in zlom, znanostjo in religijo, empatijo in šokom, moralo in perverzijo pa je bila vedno tako pikantno zabrisana, da je omogočala gladke, srhljive, subverzivne, kinetične prehode. Bilo je strašno, toda lahko si prišel na »drugo« stran. Če si bil mrtev, še ni pomenilo, da nisi več živ. In Hammerjev »prehod« je kot ustvarjen za Daniela Radcliffa, Harryja Potterja, ki nujno potrebuje ritualni prehod, prehod na »drugo« stran, v novo življenje, v druge vloge, onstran Harryja Potterja.