Sofi Oksanen: Očiščenje

+ + + +

Roman, v katerem pred hišni prag ostarele, vsega hudega vajene in sumničave, upravičeno preganjavične starke naplavi punco v slabem stanju, ki se proti koncu, po razkritju in razvozlanju celote, izkaže celo za sorodnico, se ukvarja z estonsko zgodovino. Preigra dogodke okoli druge vojne, ko so se režimi hitro menjali, pa vse do tranzicijskih časov po razpadu Sovjetske zveze.

Priče smo postopnemu spoznavanju dveh resnic o preteklosti, tistih, ki so emigrirali, in tistih, ki so ostali. Drsi skozi čase, ko so obstajale – s stališča estonske suverenosti in ohranjanja dostojanstva – same slabe možnosti, kolaboracija z Nemci ali pa skrivno simpatiziranje z rdečimi, s katerimi so imeli od prej slabe izkušnje. Potem, po vojni, simpatiziranje s sovjetizatorji – ali pa hosta in obupan boj proti njim. V tem čudnem položaju se znajdeta tudi sestri, vsaka s svojimi simpatijami, skritimi strastmi in medsebojno ljubosumnostjo, njuna sestromornost ponudi represivnemu aparatu dovolj gradiva, da njuni poti loči, dokler ju usoda posredno ne združi. Oksanenova drsi skozi čase, preteklost se preliva v zdaj, v devetdeseta leta, ko estonski nacionalisti dvigajo glavo in se hočejo maščevati kolaborantom s sovjeti, vmes preigra intimno dramo, zgodbo o čisto konkretnem ljubezenskem trikotniku, vsaj umišljenem. Dotakne se oskrbe zahodnih trgov s prostitutkami proti lastni volji z bankrotiranega nekdanjega realsocialističnega območja.

Enako kot pri prejšnji politični represiji je to prav surova zgodba, spisana drastično in brez zadržkov, polna ponižanj in prevar, izdaj, ki jih ni uspelo prekriti niti generalnemu zgodovinskemu toku z vsesplošnim razlaščanjem in preseljevanjem. Vendar Očiščenje ne gradi samo na drastiki, zgodbo pelje z zvijačnim postopnim razkrivanjem, negotovost vseh je navzoča jezikovno, to je jezikovno tipanje in premeščanje, polno premolkov in zmaknjenj. Zbliževanje tete in nečakinje, ki komaj vesta, da to sta, je nabito s skrivnostno atmosfero in začetno nezaupljivostjo, z lažmi in zavajanjem. Vendar na koncu roman upraviči svoje ime; kar se je zgodilo zaradi paktiranja z osvoboditelji oziroma okupatorji, ista figa, med vojno in po njej, je mogoče popraviti. Močan del tega romana so rahlo smešni in prenapeti zapiski o obveščevalni dejavnosti in delovanju varnostnih služb, prikrojeni potrebam nižjih operativcev in zavajajoči; ista zgodba o prečiščenih arhivih in o zlorabi teh arhivov se očitno pojavlja v vseh tranzicijskih deželah.