Oskubiti bogate

Janko Lorenci

16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Kolumna

Če bo francoski socialist François Hollande zmagal na volitvah, bo sprožil nova pogajanja o fiskalnem paktu, dohodke, višje od milijon evrov na leto, pa obdavčil s 75 odstotki. S to napovedjo je med evropskimi konservativci sprožil pravi preplah.

Davki bogatih na Zahodu so danes povsod praviloma komaj kaj višji od davkov za navadne državljane. Vedno ni bilo tako. O tem, kako se je odnos do bogastva spreminjal v Ameriki, povzemamo poučen prikaz Sama Pizzigatija.

Tudi tam so nenehno vznikala gibanja za večjo egalitarnost. Zahtevo po zgornji meji premoženja je konec 19. stoletja prvi oblikoval filozof Felix Adler z utemeljitvijo, da velika zasebna premoženja, nastala z izkoriščanjem delovne sile, korumpirajo politično življenje. Zato je predlagal progresivno obdavčenje. Nad ravnijo, ki bi lastniku »omogočala vse prijetnosti in prave kulturne potrebe«, naj bi bili vsi dohodki odvzeti. Eden izmed Adlerjevih naslednikov, odvetnik Amos Pinchot, je med 1. svetovno vojno skupaj s progresivnimi poslanci zahteval 100-odstotno obdavčitev za vse letne dohodke nad 100 tisoč dolarji. Odvzeto bi šlo za financiranje vojne. Pinchot je rekel: »Če ima vlada pravico v javne namene razpolagati s človekovim življenjem, mora imeti tudi pravico, da v iste namene zapleni njegovo premoženje.« Pred kongresom je Pinchot iz podatka, da imata najbogatejša dva odstotka Američanov v rokah 65 odstotkov premoženja celotne nacije, izpeljal sklep: »Ne ZDA ne katerakoli druga država ne morejo voditi vojne, ki naj bi svet rešila tako za demokracijo kot za plutokracijo.«

Med veliko depresijo je senator Huey Pierce Long sprožil široko gibanje Share Our Wealth (Razdelimo svoje bogastvo). Zahteval je zgornjo omejitev za letne dohodke nad milijonom dolarjev (danes bi bili vredni 15 milijonov), neto premoženje posameznika pa ne bi smelo preseči osem milijonov.

Predsednik Roosevelt je skušal vzeti veter iz Longovih jader in leta 1935 predlagal davčni sistem z motom Oskubiti bogate. Za veliki kapital je bil to pravi šok. Najvišji davek se je zvišal na 79 odstotkov. S tem in z Longovo smrtjo v atentatu je zamisel o zgornji meji dohodkov zamrla, visoka obdavčenost pa se je med 2. svetovno vojno še povečala in za najbogatejše dve desetletji ostala pri 90 odstotkih. To je bil čas prosperitete Amerike in Zahoda nasploh. Davke je temeljito (na 50 odstotkov) znižal šele predsednik Reagan. Danes znašajo okoli 35 odstotkov ali še manj.

Zadnjih 30 let je čas napredovanja neoliberalizma. Premoženje bogatašev se povsod kopiči hitreje od naraščanja BDP. V mnogih razvitih zahodnih državah zgornjih nekaj odstotkov obvladuje polovico ali več nacionalnega premoženja.

Sedanja kriza te koncentracije bogastva ni prekinila. Divje razslojevanje meče družbe iz ravnotežja. Razvija se protestništvo – razpršeno in za zdaj neučinkovito. Spremlja ga tarnanje, da je brez idej in alternativ kapitalizmu.

Toda sprejemljiva alternativa je pred nosom – izboljšan, normaliziran kapitalizem z bistveno drugačno, razpršeno razdelitvijo BDP. Pot do njega vodi samo prek pritiska, ki mu lahko rečemo tudi razredni boj. Protestniki morajo postaviti zelo konkretne zahteve. To še vedno dopušča snovanje utopij in radikalnih alternativ kapitalizmu.

Idealno geslo za take zahteve se zdi stari Rooseveltov moto Oskubiti bogataše. Današnji čas je v marsičem podoben takratnemu.

Geslo je preprosto, razumljivo in ima pozitivno zgodovinsko konotacijo. Ima simbolno moč, hkrati pa zelo konkretno posega v osrčje današnjega neznosno krivičnega kapitalizma – delitev družbenega bogastva.

Je tudi dovolj udarno, drzno in na čustva oprto, da lahko pomaga razbiti pogubno sprijaznjenost s tem, da je dovoljena vsakršna neenakost, da je socialno kanibalstvo nekaj normalnega, pohlep naravno stanje stvari itd. Hkrati je – podprto s konkretnimi številkami in zahtevami – dovolj ostro in preprosto, da lahko razkrinkava novorek neotov – njihovo sistematično dezinformiranje, netenje strahu, skrivanje za krizo, govorjenje o neideološkosti neoliberalizma itd.

To seveda ni geslo za etablirano politiko, ampak geslo za nova gibanja in stranke ali stranke, ki se hočejo res prenoviti. Brez njih bo vse ostalo po starem. Vse nujno potrebujejo mobilizacijsko točko – simbolno in konkretno hkrati. Povzeta ameriška zgodba je poučna – tudi za Slovenijo, ki ji grozi, da bo postala socialno razdejana, boleče neenaka družba. Toda finančnemu ministru Šušteršiču ne pade na pamet, da bi bolj obdavčil najbogatejše, mnoge med njimi sumljive. Schollmayer je bil zaradi utaje 135 tisoč evrov obsojen – pogojno, neki družini pa je isto sodstvo zaradi neznatnega dolga zarubilo hišo. Itd., itd.

Za geslo in tisto, kar stoji za njim, je mogoče najti dovolj utemeljitev. Nasprotovanje divjemu bogatenju in ostremu razslojevanju ni obujanje komunizma, ampak zahteva po civiliziranju kapitalizma. Prevelika koncentracija bogastva je škodljiva tudi zato, ker oligarhične družbe apriori ne morejo biti res demokratične. Prav tako vemo, da so bolj enake družbe stabilnejše, srečnejše in dolgoročno uspešnejše.

Vrnimo se k Pizzigatiju. Visoki davki za bogate so eden od načinov za uvedbo sprejemljivih razlik in obnovo solidarnosti. Toda privlačnost ohranja tudi »maksimalna plača«, pravi Pizzigati. Taka plača (npr. 10- ali 20-kratnik minimalne plače v državi) bi bila absolutni maksimum, nad katerim bi bili vsi dohodki obdavčeni stoodstotno. To bi bogate zaslužkarje sililo k temu, da se brigajo za blaginjo revnih, saj bi samo tako več dobili tudi sami.

Torej: Oskubimo bogate.