Kotlar, krojač, vojak, vohun

zelo za

»Zahod je postal tako grd.«

Leto 1973, čas hladne vojne: »Cirkus«, štab britanske tajne službe, pošlje agenta Jima Prideauxa (Mark Strong) v Budimpešto, za »železno zaveso«, kjer naj bi se srečal z disidentom, prinašalcem usodnih informacij, toda srečanje je le past. V »Cirkusu« je očitno »krt«, dvojni agent, ki dela za sovjetski KGB in ki ga je treba čim prej odkriti, razkrinkati in odstraniti. Koga pokličejo? Jamesa Bonda? Ne, ampak Georga Smileyja (Gary Oldman), priletnega, tihega, redkobesednega, diskretnega, nevsiljivega, stoičnega, zaočaljenega, intelektualističnega, aseksualnega spy-catcherja, nekdanjo desno roko »Kontrole« (John Hurt), na hitro upokojenega in umrlega šefa »Cirkusa«, ki je sumil, da je sovjetski »krt« bodisi Percy Alleline (Toby Jones), Roy Bland (Ciarán Hinds), Bill Haydon (Colin Firth) ali pa Toby Esterhase (David Dencik), pač eden izmed štirih stebrov »Cirkusa«.

Smiley mora ugotoviti, kdo je kotlar, kdo krojač, kdo vojak – in kdo je vohun. Pred njim je torej puzzle, kar pa ni problem – Smiley je bolj enigmatik kot tajni agent, bolj borgesovski zbiralec neuporabnih podatkov kot akcijski junak, bolj cinik kot dedič Imperija, bolj minimalist kot vampir. Na desno gleda z resentimentom, na levo pa s simpatijami, toda brez besed. Triler Kotlar, krojač, vojak, vohun, ki publike ne podcenjuje, je kakopak posnet po klasiki Johna le Carréja, objavljeni leta 1974 in prvič – v obliki epske, kultne miniserije, v kateri je Smileyja igral Alec Guinness – ekranizirani že leta 1979.

II. svetovna vojna je svet, v katerem so se gibali vohuni in tajni agenti, povsem spremenila, hladna vojna, atomska paranoja in velika dekolonizacija (vključno z britanskim debaklom v Suezu), ki so ji sledile, pa so vohunski roman poslale v komo. Graham Greene in Eric Ambler, predvojna in medvojna klasika vohunskega romana, sta vohunski roman za nekaj časa opustila – in medtem ko sta bila drugje, je vskočil Ian Fleming ter leta 1953, natanko 50 let po prvi veliki špijonadi, Childersovi Uganki v peščinah, in hkrati s prvo številko Playboya, lansiral Jamesa Bonda, modernega, hladnovojnega agenta, sadističnega in seksističnega snoba, moža organizacije in velikega improvizatorja, junaka novega časa in spektakelske družbe, novega človeka – konzumenta, hedonista, turista, voyeurja in hazarderja. Fleming je svetovni prvak ostal vse do začetka šestdesetih, ko sta se – sočasno s prvimi filmskimi bondiadami – pojavila dva velika izzivalca, Len Deighton in John le Carré (alias David Cornwell), ki sta vohunski roman vrnila tja, kamor sodi: v objem realističnega romana. Deighton je leta 1962 udaril z romanom Strogo zaupno Ipcress, le Carré pa leto kasneje z Vohunom, ki je prišel s hladnega. Rdeča nit le Carréjevih špijonad je postal George Smiley, ki je predstavljal kritiko bondovske karizme: demoralizirani, rahlo obupani, izolirani cinik brez iluzij, obdan z dvojnimi in trojnimi agenti, »krti«, hladnimi conami (Berlin ipd.), zarotniškimi birokracijami, dvoličnimi kolegi in skorumpiranimi delodajalci. Ne šlepa se na patriotizem, šovinizem in nacionalizem, prej nasprotno – to, kar počne, se mu ne zdi moralno vzvišeno, kaj šele romantično ali viteško. Še več, v tem, kar počne, vidi le to, kar počne tudi druga, komunistična stran. In seveda: to, kar počne njegova stran, se mu ne zdi nič boljše od tega, kar počne druga, komunistična stran. Ne, nič spektakularnega ali pa senzacionalističnega ni v tem, kar počne – njegovo preživetje ni odvisno od borilnih veščin in gadgetov, ampak od informacij. Smiley Imperiju ne more več pomagati – lahko se le še igra.

Da bi lahko George Smiley rešil svet? Nehajte. Ko pošilja svoje operativce v Pariz, »varne hiše« in arhive »Cirkusa«, izgleda kot šahist, ki potegne poteze in potem čaka, da se bo igra odigrala sama. Diskretno in nevsiljivo, zadržano in asketsko. In tudi film, ki ga je režiral Tomas Alfredson, avtor Vampirske ljubezni, izgleda tako, kot da ga je režiral George Smiley – diskretno in nevsiljivo, zadržano in asketsko, živo nasprotje sodobnih blockbusterjev. To je film, v katerem slišiš tako tišine kot poglede, tako dim kot sivino, tako hlad manihejskega sveta kot eksistencialno napetost simuliranih identitet, tako zastrto negotovost kot zatrte emocije, tako izdajo kot paranojo, tako trepet moralne treme kot nelagodje v kulturi. Smiley zbira in shranjuje informacije, ki morda ne vodijo nikamor, navsezadnje, tudi to, kdo je sovjetski »krt«, je le ena izmed informacij. Če bodo »krta« prijeli, še ne pomeni, da bo te mučne moške igre konec. Smileyju se zato nikamor ne mudi – igro bi lahko igral še tisoč let. Ne, z rešitvijo Zahoda se nič ne mudi – hej, če bi vprašali Smileyja, bi itak rekel, da rešitve sploh ni vreden. In to ni edina stvar, o kateri bi se s »krtom« strinjala.