Pierre Michon: Mala življenja

+ + + +

Drsenje skozi spomine

Michon je pisateljsko kariero začel pozno, okoli štiridesetih, in nič čudnega ni, da v Malih življenjih tako neženirano piše tudi o svoji pisateljski nemoči, o blefiranju, da piše, predvsem pred nekakšnimi zaročenkami, o poplakovanju tablet z alkoholom, o kliniki, kamor se umakne, da mu ni treba hoditi po recepte, naseli se kar pri viru. In se umakne v napol omedlevico, v vatasto razpoloženje, v vseenost.

Ta nepreverljiva, morebitna avtobiografska eskapada se njegovemu pisanju prav nič ne pozna, nasprotno. Bolj kot v portrete nosilcev posameznih zgodb, novel, je njegova usmerjenost stilska, drsenje med časi, zapolnjevanje časovnih žepkov z natančno izpisanimi in bohotnimi, vendar ves čas nadzorovanimi asociacijami. Zgodbe o vzponu in padcu psevdoplemiča, ki se rimbaudovsko napoti v kolonije in potem prihaja na obisk, o živahnih posebnežih iz psihiatrične ustanove, o farju na motorju in njegovi strasti do urejenih samskih farank, o bratih iz internata, ki se strastno sovražita in občudujeta obenem, ves čas v klinču, vse to izpisuje v skrbnem krotovičenju podatkov, spominov, utrinkov, zgodbo vlači iz meandrov spomina in jo pripenja na glavni pripovedni tok, vključuje sebe in svojo ne vedno zanesljivo pričevanje, lastno (ponarejeno?) avtobiografskost.

Glavni štos tako niso samo ali predvsem jasno izpisani portreti ali njegove, pripovedovalčeve, postaje na življenjski poti, čeprav se zdi ravno udeležba pri dogodkih garant in lepilo tega pisanja. Enako pomembna je veščina prehajanja, zajahanja in spuščanja zgodbe, asociacijski preskoki, ki se z vari–iranjem in obrati zapletajo v splošne metafore; posebni svetlobni učinki in odtenki, ki dobivajo pomenljivost in ustvarjajo štimungo, hkratno urejeno in nadzorovano uvrtavanje in spodrsavanje stavkov, vse to daje Michonovi pisavi slogovno odličnost. Stopnjevano tako zelo, da se bliža robu hermetičnosti, kljub likom, ki štrlijo s svojimi posebnostmi, norostmi in zasvojenostmi, predimenzioniranostmi in poveličevanjem, kljub majhnosti iz naslova. Michon si jemlje dolg dih stavka za podrobnosti, jih kompozicijsko prepleta in umetelno presije, primerjava s starimi mojstri in stilisti, recimo s Flaubertom ali Quignardom, vendar osvobojenim esejizma in navezave na mitologijo, je torej upravičena. In da bi navezo bolj poudaril, v njegovi prozi zasijejo odlomki iz temeljnih del (predvsem) francoske literature, da se bolje vidi, na katero skalo je postavil svojo jezikovno katedralo.