Zastrupljanje

Janko Lorenci

23. 3. 2012  |  Mladina 12  |  Kolumna

Za Mitjo Meršola in vse bi bilo bolje, da bi odstopil, tudi če ima kake olajševalne okoliščine in čeprav je, kolikor vem iz osebne izkušnje, v redu človek in urednik, ki je dajal novinarjem proste roke. A njegovo nekdanje početje preprosto ne gre skupaj s spodobno javno osebnostjo.

Če nisi v takih rečeh strog in načelen do sebe, tega ne moreš zahtevati od drugih. Zato Meršolov greh ni samo njegova stvar, ampak tudi stvar politične higiene PS in celotne politike.

Toda neprimerno hujše kot posameznikova nečastna preteklost je to, da udbovska duh in praksa živita in delujeta naprej, zdaj in tu. Njun zelo jasen vir je SDS. Ponaredek, ki naj bi škodil predsedniku Türku, je vzorčen primer njenega strašljivega makiavelizma, sistematičnega diskreditiranja nasprotnikov in vsakršnega manipuliranja te voditeljice desnice. Vse očitneje postaja, da bo sedanja Janševa oblast tudi v tem pogledu zvesta replika prve.

Tako gnusno početje izvira iz posebne miselnosti, posebne pameti, ki daje v isti koš in povezuje različne sestavine naše burne polpreteklosti: zločin povojnih pobojev, komunizem-socializem, osamosvojitev, neizvedeno lustracijo, nepoplačane zasluge. To je čustveno-miselna godlja, ki trdi, da nekatere stvari iz polpreteklosti niso kaznovane (povojni zločin), druge niso poplačane (osamosvojitvene zasluge), tretje niso zatrte (komunizem in zloglasna kontinuiteta). Pri tej čudni mešanici gre za prepričevanje drugih in sebe, za preplet frustracij in hladnokrvnega cinizma. In celo za pripravljenost na včasih (pol)kriminalna dejanja (Brejčeva kraja dokumentov …). Sčasoma je vse to postalo samoumevna drža vrhov stranke in očitno tudi sito za kadrovsko dopolnjevanje.

Desnici, ki se ima še danes, po več svojih vladanjih, za žrtev (post)komunizma, polpreteklost na splošno težko leži na duši. Razen osamosvajanja je zanjo vir nelagodja; poleg občutka zatiranja in krivic jo rahlo muči tudi slaba vest zaradi kolaboracije med vojno in »kolaboracije« s komunisti. Zato skuša polpreteklost agresivno prevrednotiti.

Vse to je v glavah in trebuhih zlasti SDS in Janeza Janše neločljivo povezano, uporabljano kot politično orožje in tudi kot opravičilo za vsakršno početje. Saj gre za Pravico, v njenem imenu pa za Oblast.

Taka drža je daleč od razpoloženja večine prebivalstva. Vendar nanj vpliva na več načinov.

Družbo z zlorabo polpreteklosti zastruplja, ji megli pogled na sedanjost, ji otežuje razpoznavanje velike slike. Vsak dialog v državi je zato težji, teže je reševati tudi sedanjo krizo.

Hkrati zaostruje in perpetuira politično razdeljenost. Ta ostra ločitev (krivda zanjo seveda ni izključno Janševa) je huda ovira za reševanje stvari, pri katerih je nujno širše soglasje. Hkrati ustvarja strasti, ki ovirajo trezno odločanje volivcev.

Tako početje, ki je metoda, strategija in navada, dobesedno ubija politično higieno, tak duh pa raznaša tudi v druge plasti družbe. Tega zastrupljanja smo deloma že navajeni, zato pravega revolta proti njemu ni. Levica ni nedolžna in spada v poglavje o postopni degeneraciji vse naše etablirane politike, a take stopnje subverzivnosti in makiavelizma ji gotovo ne moremo očitati.

Ne nazadnje pa ta strategija-godlja z demonizacijo komunizma in socializma opravičuje vsakršen kapitalizem. Pohudičeni socializem, ki naj bi v različnih preoblekah živel naprej, zamegljuje pogled na anomalije, norosti in krivice sedanjega sistema in otežuje, da bi na naš razvoj hladnokrvno pogledali z distanco in trezno primerjali dozdevno neprimerljivo.

Kljub temu se na socializem gleda bistveno lepše kot ob njegovem propadu, na kapitalizem pa slabše kot ob njegovi uvedbi. Te samodejne korekture tečejo deloma zaradi mehanizmov nostalgije, predvsem pa zaradi kapitalizma, v kakršnem živimo. Spet se bolj spominjamo, da se je slovenski socializem polagoma mehčal in da je bil ekonomsko kar uspešen, saj je postavil na noge temelje, ki nosijo naše gospodarstvo še danes – in ta čas pospešeno odmirajo, ne da bi jih kaj nadomeščalo. V socializmu smo postopoma širili kompleksnost gospodarstva in ustvarjalnost družbe, zdaj smo sredi nasprotnega procesa.

Predvsem pa znova čutimo in vemo, da je bila slovenska družba v socializmu bolj enaka, kot je zdaj. Kapitalizem je čedalje manj varen in vedno bolj družbeno krivičen. Bolehna je tudi demokracija. (Posodobljeni) socializem še ni resna alternativa za kapitalizem, zagotovo pa se nam kaže v prijaznejši luči.

Nismo še značilno neoliberalna država, a smo ji vsak dan bliže, zlasti pod sedanjo vlado. Vsa naša politika noče razpravljati ne o kapitalizmu ne o socializmu in se večinoma ima za nadideološko. Pri tem razmišlja, čustvuje in deluje bolj ali manj neoliberalno in kramarsko hkrati. Prepad med etablirano in »navadno« Slovenijo, ki ne glede na politično pripadnost večinsko čuti socialdemokratsko, v prid večje egalitarnosti, se širi in postaja vir dodatne napetosti in negotovosti.

Oboje napaja tudi polpreteklost, ki se je nenadoma zgodila nesrečnemu Meršolu; namesto da bi bila nekaj, na kar bi se lahko oprli, kar bi zbujalo občutek stabilnosti, je vir dvomov in frustracij in poligon za politikantstvo.

Za samo desnico je godlja v njeni glavi škodljiva – preprečuje ji, da bi se normalizirala in postala volilno uspešnejša. Taka desnica levici omogoča, da se zasilno šlepa naprej na protijanšizmu. Ki je upravičen, a obupno nezadosten. Tako smo zaradi te čudne simbioze oškodovani vsi.