Katja Perat, pesnica

Sarkastična, ironična, cinična. S temi besedami največkrat opisujejo njen pesniški izraz. Njene tarče so intelektualci na robu živčnega zloma, lepo oblečeni svobodnjaki, zanič pesniki, epski ljudje … pravzaprav celoten sistem, v katerega je kot literatka vstopila tudi sama. A ne secira le drugih, kritična je tudi do sebe. »Predvsem do sebe. Ostalo je sekundarnega pomena,« priznava. Pri tem jo vodita občutek za odgovornost in resnicoljubnost. Prepričana je, da še nobena potlačitev na osebni ali politični ravni ni prinesla ničesar dobrega.

Nikoli ni bila velika bralka poezije. Še v prvem letniku študija je vsakemu, ki je imel pet minut časa, razložila, da poezije sploh ne mara. In to kljub temu, da je poleg študija filozofije vpisala primerjalno književnost, ki od študentov terja veliko branja. Odpor do poezije je bil deloma posledica dotedanjega izobraževalnega procesa. Gimnazijska profesorica slovenščine ni imela nikakršnega razumevanja za njene spise, v katerih si je dajala duška z interpretativno svobodo, in namesto da bi spodbujala njeno kreativnost, ji je dala šut. In potem še dvojko. Za lekcijo. »Mislim, da imam za seboj klasično izkušnjo, da oblast zatira umetnika,« se danes šali na račun tedanjih ocen.

Te ji k sreči niso prišle do živega. Še si je dajala duška. In še si je jemala interpretativno svobodo. Vse, kar je imela povedati, tudi tisto, česar v vsakdanu morda ni mogla dovolj neposredno, je prelila v pesmi. In ko je lani izšla njena prva pesniška zbirka Najboljši so padli, je bila opažena prav zaradi svoje neposrednosti in ostrine, ki je v slovenski poeziji presenetljivo redka. Kritiki so bili navdušeni, nekateri so zbirko razglasili celo za prvenec desetletja. Zbirka je dobila nagrado za najboljši prvenec lanskega leta, pripadla ji je tudi nominacija za Veronikino nagrado.

Pozitivni odzivi literarne kritike, ki ji kot sodelavka Pogledov in Literature pripada tudi sama, so ji dali potrditev. A kot pravi, zaradi njih ne »oboleva«. Veliko več bi ji pomenilo, če bi si njena dela lahko utrla pot do širšega kroga bralcev. A to je vse prej kot enostavno. Med vsemi literarnimi zvrstmi je ravno v poeziji največ solate, in čeprav se v njenem gostem listju skrivajo tudi vrhunska dela, so ta komajda opažena. Poleg tega je poezija danes v očeh mnogih pretirano arhaičen način umetniškega izražanja. Sama eno od rešitev vidi v tem, da bi se poezija lahko vsaj nekoliko popularizirala. »Potreben bi bil predvsem velik osebnostni vložek pesnikov, da bi jih javnost videla tudi kot persone. Bolj kot umetnost je to umetnost javnega mnenja, a to me ne moti,« pravi.

Dosledni bralci njene poezije njen odkriti izraz povezujejo z njeno mladostjo. Ne moti jo, če ji »očitajo« mladost. Saj vendar je mlada. Ima 24 let. Moti pa jo, kadar je zaradi njene mladosti, ki je po vseh formalnih kriterijih že odraslost, v ekonomskem smislu ne jemljejo dovolj resno. A to je že sistemska težava. In tudi generacijska.

Nekateri v njej vidijo glasnico generacije, ki je bila rojena v letih okrog osamosvojitve. Res se lahko pohvali z zavidanja vrednimi referencami, izjemno sposobnostjo artikulacije in visokimi ambicijami, zaradi katerih ne bo presenečenje, če bomo njeno ime v prihodnosti zasledili tudi v kakšnih drugih literarnih in publicističnih zvrsteh, a sama pravi, da nima kakšne resne želje, da bi govorila v imenu kogarkoli drugega. Prav tako nikomur ne želi aktivno vsiljevati kakšne ideologije. Nima pa nič proti temu, če drugi prisluhnejo njenemu glasu in ga tudi slišijo.